13. – 17.9. Vrsar – zaliv Sonte, Cres – Sučadrija, Ilovik – zaliv Jazi, Molat
V nedeljo končno izplujeva, ravno, ko zapiha napovedani jugo. Seveda se ni izšlo ne prej ne poj… Pri Puli že dobro piha in valovi lepo rastejo. V Osor priglisirava na jadra in motor 5 minut preden odprejo most. Vkopljeva se v zaliv Sonte na Cresu, nasproti Nerezin in tam bivakirava še cel naslednji dan. Šef veže najnovejšo pridobitev, sončne celice, z akumulatorji. Prej ni imel časa za to. Na pasjih potepih pa neuspešno iščeva prehod z obale na cesto, ki gre v Punta Križo.
V torek odrineva v jugo in po 6. urah cikcakanja končava v Sučadriji, prelepem zalivu pred izhodom iloviškega kanala, na JV strani. V jugu je tam mir, ampak, če želiš mirno spati, postopek sidranja in vezanja na obalo vseeno traja kar nekaj časa. Drugo jutro greva z barko nazaj na Ilovik po kruh in naprej na kopanje in spanje v zaliv Drage na Olibu.
Četrtkova napoved je jugo 28 s sunki do 35 kn. Ustaviva se v Olibu, da šef še malo šraufa, dotočiva vodo (kasneje ugotoviva, da je bočata…) in hrabro naprej. Pri Grebenih zapiha tistih 33, ki jih nisva vzela prav zares. Pa smo krajšali v zavetju pod Škardo in rinili naprej v brda pri 30 stopinjah in 100 % vlagi. Pred Jazijem so sunki dosegali že 40, prav romantično, človek bi kar izstopil, pametni pes pa je našel brlog na najini postelji… Orkanski veter ponoči izgine.
V petek zjutraj po kruh v staro vojaško pekarno in na sprehod oz. tek. Naprej motorirava v čisti bonaci.
19. – 20.9.2015 Zaliv Čuščica, Dugi otok - Žirje
Pomol v Čuščici je zasedla ena Rambo mama s krasno lesenjačo.
Zjutraj naprej po Kornati highway-u. Ni gužve. Želiva se ustaviti v Levrnaki, a se oštirju “ne isplati dignut muring za jedno pivo”, preveč naporno, prezgodaj… No, se ustaviva pol milje stran, pod Tarcem, obiščeva Kraljico morja, se nato kopava v Lavsi in vmes spijeva pivo iz lastnih zalog, nič slabše.
In končno se naju je Eol usmilil. Zapiha maestral in s pomočjo Racinega starega tanguna s čvrstim metuljem z valovi oddrviva do Stupice male na Žirjah.
Nedelja, potepanje po Žirijah, saj je napovedana burja in morje do 5.
Greva peš v vas Žirije na fešto ob dnevu kolesarjenja. Jeseni prirejajo ob nedeljah kolesarjenje vsakič na drugem otoku Šibenskega arhipelaga. Prevoz koles na otok je tisti dan zastonj, žurka po sindikalni ceni. Pivu se nisva odrekla, niti Ota…
Greva peš v vas Žirije na fešto ob dnevu kolesarjenja. Jeseni prirejajo ob nedeljah kolesarjenje vsakič na drugem otoku Šibenskega arhipelaga. Prevoz koles na otok je tisti dan zastonj, žurka po sindikalni ceni. Pivu se nisva odrekla, niti Ota…
21.9.2015 Žirje – Komiža
Po jutranjem razgibavanju ob 12h ugotoviva, da je strašna burja že odšla in jo mahneva proti Visu. Veter se obrača na sever in naju močno zafrkava. Najprej je cilj Vis Vis, potem Hvar in na koncu Komiža. Najprej vozi Hanzi (autopilot), potem je vedno več maestrala in vozi Petra, bliže rta Barjaci je še več maestrala in vozi Bogdan in na koncu glisira Bogdan okoli vogala v Komižo pri 30 vozlih maestrala, med 3 m valovi in upa, da bo v temi našel še kakšno prosto bojo. Ja, 21.9. je bila Komiža nabasana z barkami, tudi zunaj valobrana. Ob 8h zvečer sva se uspela v 7. poskusu privezati na edino preostalo, na pol potopljeno bojo, ki je imela prekratek štrik in je bila zato nezasedena. Če je človek dovolj zmatran, spi kot top tudi, kadar noro gunca.
22.9.2015 Komiža – Ščedro
Ko zjutraj stopim na čvrsta tla, skoraj dobim morsko bolezen. Domačini se premikajo kot v počasnih posnetkih, navtiki pa drvijo v tropih na Biševo. Navtična avtocesta nato po južni strani Visa vodi na Hvar, stranski cesti zavijeta v Velo Luko in na Lastovo.
Vreme letos ni naklonjeno najinim italijanskim načrtom. Odločiva se za Ščedro. Postaviva špinaker, snameva špinaker in na koncu motorirava z jadri in pristaneva v Borovici, zalivu na JV Ščedra. Borovci do morja, zvezde od-do in popoln mir, prav drugače kot sinoči v Komiži in vedno bolj redko najdeno.
Vreme letos ni naklonjeno najinim italijanskim načrtom. Odločiva se za Ščedro. Postaviva špinaker, snameva špinaker in na koncu motorirava z jadri in pristaneva v Borovici, zalivu na JV Ščedra. Borovci do morja, zvezde od-do in popoln mir, prav drugače kot sinoči v Komiži in vedno bolj redko najdeno.
23. – 24.9.2015 Ščedro – Lumbarda, Korčula
Že zjutraj se napove jugo, škoda. Zaliv ima najtoplejšo vodo do zdaj in to ustrezne turkizne barve ter peš pot na notranjo stran otoka. Tudi prehraniti bi se dalo. Vsi trije se higieniziramo, Ota ne čisto prostovoljno, in potem naprej v jugo proti jugu. V Pelješkem kanalu švigajo surfarji in kajtarji. Pred Korčulo je parkiran 300 metrski hotel Zuiderdam. Kaj tako velikega še nisva videla tako od blizu. Povsem zakrije mesto. Pretipava zalive JV od Korčule in se končno zaradi slabe vremenske napovedi odločiva za marino v Lumbardi. Dobiva zadnje prosto mesto, med Švicarji s skiperico in gusarji na guletih in stoletni trabakuli. Ponoči pridrvi obljubljena fronta.
Zjutraj dežuje. Gusarji odplujejo in ostanejo tri barke, ki niso ravno redni gosti marin. Gruntamo kam bi šli, vendar nas vesoljni potop prepriča, da ostanemo še eno noč v marini. Marini pravzaprav nič ne manjka. Ima svojo plažo z bifejem, krasne sanitarije, pitno vodo in elektriko, vse za 255 hrk, kar je ceneje kot marsikateri pomol ali celo boja. Leži pod nekdanjim počitniškim domom slovenskih železnic, kamor sem pred 45... leti hodila na počitnice s starši. Dom je žal zapuščen in je na “razprodaji”. Sprehodi so polni spominov…
25.9.2015 Lumbarda – Kobaš
Ko priplujeva izza otočkov, je veliko mrtvega morja. Za Mljetom se vse umiri in pomisliva na panulo. Na žele ribico z učki ujameva prvo letošnjo ribo in nato še eno, ki nama uide in še eno, ki ne pade nazaj v morje, ampak v kuhinjo. Vse se dogaja pod stenami južno od Lirice, do zaliva Pržina na J Pelješca, potem nič več. Pristaneva v Kobašu pri Luki. Večerjava v njegovi “Lukas tavern”. Jeva veliko, dobro in ne pretirano drago, seveda tudi kaj spijeva zraven…
26.9.2015 Kobaš – Šunj, Lopud
Zjutraj jo mahneva proti Pržini. Cesta je sedaj asfaltirana, vinogradi in nasadi oljk so neverjetno urejeni. Na povratku si ogledava še ostanke graščine v Kobašu.
Luki v taverni letos prvič pomaga žena Katja. Prej je delala v dubrovniški bolnici na OP oddelku, kot medicinska sestra. Sama milina jo je. Njeni stari starši so služili plemičem v dvorcu v Kobašu. Stara mama je pekla kruh v peči, ki stoji še sedaj. Najbrž ima po novem glavno besedo v taverni ona, vse je nekako prijetneje urejeno.
Po kopanju odjadrava med prekrasnimi Elafiti v zaliv Šunj, na J strani Lopuda. Napoved: orkanska burja.
27.9.2015 Lopud – Sutmiholjska, Mljet
Ponoči “piha” namesto burje 35+ mrtvo morje naravnost v zaliv. Zibljemo se neskončno, tako da še Ota enkrat ponoči prileti na posteljo in se le stežka pusti odgnati. Po jutranjem kopanju se prestavimo v Lopud. Pivo 34 kun, Dubrovnik je blizu. Ampak slaščice v Pastry shopu so pa greha vredne.
Vračanje na sever se začne z motoriranjem. Obljubljena burja 30+ se priplazi, ko zavijeva okoli rta na zunanjo stran Mljeta. Prvo ribo uloviva v kanalu, potem še dve in vsaka je večja in vedno hitreje jadrava. Ustaviva se pred Odisejevo jamo in Bogdan zaplava vanjo. Lani sva iskala pot do jame po kopnem, letos sva jo našla z morja. Označena je z belo pobarvanimi skalami levo in desno od vhoda.
Vkopljeva se v Sutmiholjski. Spredaj sidrava, zadaj se priveževa na bojo korpomorta od ribičev, da naju burja ne meče sem in tja. Burja divja, a sva na varnem. Sončni zahod je veličasten, potem pa se prikaže še polna luna. Večerja: trupci, luci vsega je dovolj. Spanje ob zvočni spremljavi burje je mirno.
28.9.2015 Sutmiholjska, Mljet – Brna
Zjutraj srečava domačega ribiča, ki je v 3 urah ujel 50 palamid na plastične kalamarčke. Očitno je sezona in se ribe mečejo na trnke, ni najino ribolovsko znanje… In pri vseh najinih ribah nama podari še 2, da ne bova lačna.
Burja je pod otokom vse močnejša, čeprav valov pod obalo ni. Previdno skrajšava jadra, potem naju pa eni čarter Slovenci prehitijo kot raketa in zavijejo v Pomeno. Za Vrhovnjaci se burja umirja in pred Brno popolnoma ugasne. Še imava lovsko srečo. Sidrava v Istrugi. Spet sva sama v zalivu in je prav lepo.
29.9.2015 Brna – Prižnjak – Plitvine, Vela luka
Brna je lepa vas, turisti so šli, ostali so samo gusarji in Kitajci. Ena mama iz Blata nama proda super zelenjavo. Kopanje med V. in M. Prižnjakom je prav uživaško, iskanje priveza v Veli luki pa ne. Uspeva sicer dopolniti nafto in v kanistrih nanositi vodo. Če bi se priklopila na pipo na rivi, bi nama zaračunali še dnevni vez… na črpalki pa nimajo več pipe za vodo.
Vsa množica boj je zasedena in nekaj bark je vmes še na sidru. Zato se prestaviva v Plitvine. Tam je sidrana le ena jadrnica, en Halberg 352 “Aiolos” in njen lastnik naju budno opazuje. Pove, da je delal v tovarni Zaadnoordijk, kjer je bil izdelan naš Compromiss. Svet je majhen. Do soseda je z gumicem odveslal moj šef za stike z javnostjo, jaz sem se spravila na konzervacijo rib. Izvedel je, da je lastnik ladjedelnice, Rob Zaadnoordijk zelo velik človek, visok 210 cm in premore 150 kg. Njegova filozofija je, da mora biti barka narejena tako, da se posadka lahko dobro odpočije. Zato so vse postelje na njegovih barkah dovolj dolge in široke, stropovi pa ustrezno visoki.
30.9.2015 Vela Luka – zaliv Draga, S stran Hvara
Najprej juriš na olivno olje. Priveževa se kar na pomol pred trgovino zadruge iz Blata in odneseva vso dnevno zalogo olja. Ko odhajava iz Vele Luke, sva priče vzletu hidroaviona. Malo kasneje, že sredi morja, najdeva v barki na podnicah čisto pravega in živega, škorpijona. Izvor neznan, najbrž kupljena zelenjava.
Motorirava do Paklenih, kjer se okopava. Podstine, udobna zastonjkarska možnost za obisk Hvara, so zasedene, končava v zalivu Drage. Kasneje ugotoviva, da sva sredi lovskega rezervata, ki pa ni namenjen prav vsem smrtnikom… No morje je od vseh, tudi od čudnega stvora, ki priplava mimo barke. Imenuje se melibe fimbriata in je sorodnik morskega zajčka. Polžek je priplaval iz Indijskega oceana (so nama kasneje povedali strokovnjaki morske biološke postaje Piran).
1.10.2015 Zaliv Draga, Hvar – zaliv Stari Trogir
Zjutraj se odpraviva na vrh hriba, pogledat čez na mesto Hvar. Namen nama prepreči lovski čuvaj. Ko naju zagleda v rezervatu in zraven naju še psa, se mu kar pomrači. No ven itak nisva mogla, ker so na vhodu krasna kovana, zaklenjena, kovinska vrata. Torej sva šla nazaj in premišljevala o bivši jugi in njeni dediščini.
Do Starega Trogira 1/3 poti jadrava, vlečeva panulo in spet uloviva. V zalivu smo tri barke in en nudističen domačinski ribič. Ponoči iz vode skačejo zobatci. Kje si Matko, da bi zamenjali meni.
2.10.2015 Zaliv Stari Trogir – Zlarin
Sprehod in tek čez drn in strn, potem pa čez brda juga s premalo vetra okoli Punta Planke do Zlarina.
Kača, ki jo srečam je crvenkapica, nestrupena, zaščitena kača, ki jo zaradi strupenega izgleda ubijajo in je zato redka.
3., 4.10.2015 Zlarin
5. – 10.10.2015 Zlarin – Mali Iž – Ilovik – Unije – Polje, Kamenjak – Vrsar
Vreme naju preganja. Konec tedna napovedujejo dež, ohladitev in orkansko burjo, ki si jo za konec počitnic prav nič ne želiva.
Že pod Vrgado prileti po nebu brada, z njo veter 30+ in vesoljni potop. Vidljivost 20 m, trenirava uporabo radarja. Prav dobro se obnese.
Že pod Vrgado prileti po nebu brada, z njo veter 30+ in vesoljni potop. Vidljivost 20 m, trenirava uporabo radarja. Prav dobro se obnese.
V Malem Ižu se priveževa prav v kot na začetku pomola. Pod kobilico je komaj kaj vode. Milivoj in Dinko že čakata na naju. Gremo v Muće, gornje selo, k Milivoju na prijeten klepet ob pršutu in domačem vinu. Škoda da imata mladeniča že več kot 80 let. Milivojevo olivno olje je bilo najboljše daleč naokoli, a ne zmore več obdelovat oljk. Njegov sošolec Dinko, se je leta 1956 podal na pot v Ameriko in tam uspel. Zadnja leta od aprila do decembra živi v rodni vasi, pozimi pa stanuje pri ženi v Brooklynu.
Do Ilovika naju pelje najprej jugo in nato levante. Dve milji pred ciljem začne deževati. Izbereva bojo pred Amicom in jo zjutraj temu primerno plačava, 192 hrk.
V plovbi proti Unijam poslušava PAN PAN; človek v morju. Trimaran, ki je hitel na Barkolano, je ponoči izgubil člana posadke 12 milj JZ od Suska. Nikoli ga niso našli. Pogovori med kapitanom jadrnice in MRCC Reka niso bili prav prijazni. Kapitan je situacijo profesionalno obvladal.
Na pomolu na Unijah naju pozdravijo račke in znanci in takoj dobiva dva cipla, ker sva uboščka “brez” rib. Sprememba je bila dobrodošla. Sledi družaben večer na pomolu, nato jutranji sprehod po otoku, kjer se vedno najde kaj zelišč.
S prijazno burjo sva prečkala Kvarner in prespala zadnjo noč v zalivu Polje na Kamenjaku. Zjutraj sva hotela obiskati Premanturo, a se je napovedani dež ulil že predčasno. Kot potujoči šotor sva odromala v Vrsar. Vremenoslovci se tokrat niso zmotili.
Najinega ulova je bilo še dovolj za zadnjo večerjo teh počitnic, za naju in za domači obisk.
