Barletta–Bari

30.5. ponedeljek

Zjutraj poleg najinega parkinga kar po tekočem traku spuščajo v vodo gumenjake in gredo lovit ribe. Gumenjaki so skoraj vsi enaki, sivi, s kabinco. Sledi naval avtocistern, ki prihajajo po gorivo v bližnje tanke. Po nalogu luškega kapitana se odjaviva po 16 kanalu in izplujeva.

Nočni zahodnik je postal severo-zahodnik in kar nekaj časa jadrava samo na bole, kasneje se veter ponovno obrne na 120 in navlečeva klasiko. Jadrava do Barija, ne prav hitro. Nič hudega. Čez Otrant lahko zaradi zavarovanja proti Grčiji izplujeva šele v soboto. Takrat nama poteče letošnje, ki velja za Jadran in se začne novo, razširjeno.

Barija ni mogoče spregledati. Najprej opaziš kruzerje (tokrat Costo Delizioso in MSC Orchestra), šele kasneje mesto. Pristanišče je ogromno in brez ploterja bi se težko znašla. Marino Lege navale najdeva, samo živih duš ne, vsaj telefona nihče ne dvigne. K sreči naju en prebivalec Bavarije sliši, ko kličeva po 16 kanalu in nama pomaga najti privez in majstra marine. 36 €, očitno ne gre ceneje. Marina ni razkošna, ima pa vse pritikline in je lepo oskrbovana. Klubska soba z Wi-Fijem je kar celo noč odprta.

Ker sva se nahranila že med potjo, odmarširava v staro mestno jedro. Marina je v sklopu ograjenega pristanišča in najprej marš za mojim maratoncem 2 km do izhoda iz luke, kjer ven spuščajo tudi goste iz plavajočih hotelov z avtobusi ali peš. Potem padeš v labirint uličic starega mesta. Za razliko od turističnih mest, domačini tu tudi živijo, prodajalne za turiste so v manjšini, več je delikates, mesnic, zelenjavnic, kafičev, frizerjev, takih in drugačnih. Ulice so kot njihove dnevne sobe, posedajo pred vrat, za vrati je najprej kuhinja. Po italijansko hrupno, kaotično.

Obdelava nekaj cerkva, katedralo in grad. Najlepša je cerkev sv. Nikolaja. Sprehodiva se do starega pristanišča na drugi strani polotoka in nazaj v marino. Brez postanka za pivce pred vhodom v pristanišče bi jaz in Ota (ki je dobila vodo, ker piva preverjeno ne mara) komaj zmogli. Bogdan je užival v opazovanju kičastih Italijanov (Italijanke so bile vse nekam obilne, bolj kot jaz) in balkanskih kamjonarjev.

Ponoči sva napovedala vojno komarjem. Nekaj časa so zmagovali, zjutraj so pa nasrkali, a so bili nekateri že bogato nahranjeni.

Vieste–Barletta

29.5. nedelja

Zapodiva se po svež kruh, wi-fi kave ne najdeva, oz. kavo najdeva, wi-fi je bil pa zanič. Tudi marina ni premogla povezave s svetom. Bogdan oddrvi na sosednji pomol, kjer je ugledal barko z izolsko registracijo, a je bil lastnik Italijan, ki je kupil jadrnico v Sloveniji in obdržal zastavo (Colvic Craft 34, dvojambornica). Nato zažene motor, ki samo zakašlja in iz strojnice se pokadi. Po krajši inšpekciji strojnika sledi ugotovitev, da ga je zalil. Dobro, da se ni zgodilo meni. Vsakič sem kregana, da dam pri zagonu premalo gasa…

Na morju brda in 10 v vetra iz 120. Skale okoli glave Gargana so luknjaste, na rtih trdnjave, v zalivih peščene plaže. Morje je plitvo, okoli 15m.

Prejadrava večino poti, tokrat v smeri. Okoli 19h vplujeva v Barletto, po peljarju eno izmed najbolj varnih pristanišč. Obstaja pa samo ribiški pomol in tovorni del. Piše, da se tam lahko privežeš, če se javiš pristaniškim oblastem. In sva se in je Bogdan odkorakal do Guardije Costale in so ga poslali na Capetanerio del porto in tam so naju popisali do “spodnjih gat” ker so taki časi. Nisva v razredu teroristov in prebežnikov, zato lahko prespiva kjer sva, morava pa pobrati vse pasje dreke našega psa in se zjutraj po 16 kanalu javiti preden izgineva. Izhoda v mesto nimava, ker sva v varovani coni, pa nič hudega. V mestu je neka huda fešta, ki me prav nič ne mika, čeprav do tja ni 600 stopnic, ampak samo kakšen kilometer.

Končno sva v miru spekla ribe in uživava v mirnem okolju silosov in cistern, če neba ne prestreli kakšna raketa iz fešt.

Kam bodo poleti po peljarju stlačili jahtaše jim ni mar.

Rodi Garganico–Vieste

28.5. sobota

Zjutraj  gremo spet 600 stopnic gor po sveži kruh, sledi kavica 600 stopnic niže v marini in nakup rib od Angelovega brata. Ovčice in špari, slaba kila za 10 €.

Marina je stala 40 €. Ker jim telefonska povezava ni delovala, nisva mogla plačati s kartico in nisva dobila računa, kar pomeni, da fantje marinajo, receptor in varnostnik, niso samo lepo poskrbeli za nas, ampak tudi zase. Letni vez stane 2.300 €.

Ob 11h se končno odplaziva iz marine. (Prvič sva v kopalkah, temp.vode 21°C.) Globinomer tik pred izhodom izza valobrana kaže 1,7 m. Obala je plitva, kilometri peščenih plaž. Naslednje mestece na griču je Peškiči (Peschici), na eni strani pada v mandrač, ki je preplitev za nas, na drugi so slikovite pečine. Lukne in jame so vsepovsod. Kasneje se začnejo prikazovat skalni rti in na vsakem je štirikotna trdnjava, kaštel, vmes zalivi s peščenimi plažami .

Prikaže pa se tudi veter, isti vzorec kot včeraj, le smer je malo bolj z juga, še malo bolj v kljun. Na morje prilezejo surfarji in kajtarji. Ker vetrokaz kaže 25, skrajšava jadra in lepo drviva maksimalno v veter. Prav lepo je šlo, vsaj tako sva mislila. Narediva obrat in ko se ponovno približava obali ugotoviva, da sva skoraj na istem mestu kot prej. Na nekaj miljah se spreminja tako veter, kot tok. Vrževa ven vsa jadra in vseeno vztrajava do mesta Vieste, ki leži na najbolj izpostavljenem koncu Gargana. Za 35 € se veževa v marini La Darsena na tretjem pontonu. Zadnji ponton je od Lege Navale, prvi je najcenejši, preverjeno, – sva izvedela naslednje jutro. Imajo črpalko na obali, le globine niso glih bajne. Na desni strani pristanišča, gledano od vhoda, na notranji strani severnega valobrana je del obale, kjer še vedno ni pontonov in se da vezati bočno zastonj. Ni vode, elektrike, daleč od mesta in pravijo, da ni varno puščati barke nenaseljene. Okolica že malo diši po jugu..

Sledi večerni sprehod v lepo obmorsko mesto. Center je prav blizu marine. Ponovno 600 stopnic gor in dol, večkrat. Prekrižariva ozke ulice počez in povprek. Polno barov, tavern, pizerij in ljudi na sobotnem sprehodu, turisti so še v manjšini. Srečava procesijo, ki se iz glavne katedrale vije dol in gor po celem mestu. Verniki ji sledijo in pojejo. Ni jih malo, saj smo v Italiji. Poulični prodajalci imajo zelenjavo in sadje vzorno zloženo na ape car-jih. Težko se je upreti nakupu, čeprav ladijske zaloge še niso pošle. Kljub sobotnemu večeru so cene nižje kot na ljubljanski tržnici.

Italija

25.5. Morinje – Komiža

Zjutraj že ob 7h en selfi za Emo za rojstni dan, nato sva se poslovila od Nemcev in odplula v marino Kremik po vodo in nafto. Nafta je Petrol, voda pa iz ene pipe malo bolj nazaj v zaliv.

Med pasjim sprehodom naju je z Oto v bližini vhoda v marino napadlo krdelo mačk. Posledice na Oti niso vidne, jaz pa sem pridobila eno lepo prasko na nogi.

Skoraj sva že pri Smokvici dvignila jadra, ko ugotoviva, da vse kapetanije delajo do 15h, še ni sezona…Do takrat pa ne bi prišla ne v Vis, niti v Komižo. Zato obrneva v Rogoznico, kjer pa tudi ne opraviva nič. Luški kapitan pove, da je poletni mejni prehod od 1.4. do 31.10. v marini Kremik, kamor na poziv pridejo: kapitan iz Rogoznice, policaj iz Primoštena in carinik iz Šibenika. Najbrž so v sekundi tam. Sicer je bil kapitan v Rogoznici poln koristnih nasvetov glede varnosti na morju in je med drugim tudi omenil, da mora mejni prehod sicer biti na voljo 24 ur, ne glede na to, da za to nekateri niso posebej plačani. Torej greva v Komižo na mejni prehod na glavnem pomolu.

Do Visa jadrava v idealnih pogojih, veter iz boka, 15 +-2 vozlov, polna jadra, dela Hanzi, mi trije pa vsak svoje konjičke. Ota spi, Bogdan bere, Petra sanja in vmes kaj koristnega naredi, od Smokvice do Barjakov. V Komiži je bil del pomola, namenjenega za mejni prehod, zaseden z gusarsko ladjo Orkan. Privezala sva se na njo. Sicer so bili vsi vezi na pomolu zasedeni s čarteraši, boje pa na pol.

Po večerji sledi sprehod in kavica z internetom. Telefonirava oblastem za odjavo iz HR. Najavijo se čez 15 minut. Panika. Zlijeva kavo in limonado vase, oddrviva na pomol in jih potem čakava še skoraj eno uro. Dobro, da je Ota že pred tem opravila svoje.

Policaj pripelje eno lepo policajko, ki odklene pisarno in išče zvezke za vpisovanje podatkov. Trikrat je vprašala, kje je Piran in kakšno zastavo imamo. S formularji se tudi ni prav znašla, a postopek je le izpeljala in dobila sva dovoljenje za “izlazak iz Hrvatske”, da ne bi v nasprotnem primeru plačala kazni 15.000 kun pri ponovnem vstopu v hrvaške vode. Prijazna država, ni kaj. Drugih uradnih oseb ni bilo na spregled, je pa gospodična podatke za kapitanijo napisala še na listek in si za vsak slučaj zapisala še našo telefonsko številko, če je kaj pozabila.

Ob 23h izplujeva iz Komiže prav, ko se prikaže luna.

26.5. Komiža – Palagruža – Isole di Tremiti

Po začetni nervozi in navajanju na temo, padeva v žveriment in začneva uživati. Piha zahodnik od nočnih 18 do 8 vozlov ob svitu, letiva od 7,5 do 2,5 vozla. Vmes malo krajšava in daljšava flok in lajava v luno, zvezde je rahlo zastirala meglica. Spomini se vrnejo 25 let nazaj v čase, ko sva prepeljevala čarter jadrnice po Sredozemlju. Spiva v izmenah, kar v kokpitu, in ob sončnem vzhodu je Palagruža že lepo vidna. Mrzlo je kljub zimski bojni opremi. Zadnje 3h motorirava.

Palagruži se približava v idealnih pogojih, valov in vetra skoraj ni. Veževa se na bojo za oskrbovalne ladje v zalivu Staro vloka, vrževa čolnič v vodo, ga zvlečeva na zolo in začneva osvajanje. Otok je veličasten. Dolomitske kamenine in apnenčaste usedline je obdelalo morje, vegetacija je v tem času še slikovita. Menda je najlepša marca, ko vse cveti, poleti je vse rumeno. Galebi  ravno učijo mladiče loviti. Pridejo pozno jeseni in se julija odselijo. Kapre so že godne za nabiranje, a si nisva drznila. Palagruža je postala zelo zaščiten nacionalni park. Povzpneva se do svetilnika,110 m nad morjem. Svetilničar naju prijazno sprejme, najbrž že nekaj dni ni imel obiska. Pove o galebih, pticah selivkah, svoji službi, ki jo opravlja na Palagruži že 42 let in gre drugo leto v penzijo. Srečamo tudi njegovega 2 leti starega rotija, ki je ušel skozi vrata, ko je šel svetilničar po vložene kapre za naju. Ves vesel je Ote, sama igra ga je.

Z vrha vidiva vse, od Visa, Korčule in Lastova do Gargana, kamor sva namenjena. Ni nama bilo za drveti naprej, a ker sva bila v prekršku, (če si odjavljen, ne smeš več stopiti na teritorij HR) in naju je čakala še dolga pot, sva se počasi le pobrala. Na prodnati plaži se nisva mogla upreti nabiranju kamnitih kroglic…

Po 8 urah motoriranja in izogibanja velikim ladjam pred Garganom in nacionalnemu parku, zelo zaščitenemu otoku Pianosa, sva vrgla sidro med otokoma Tremitov, S. Domino in S. Nicolo. Od 7h zvečer do 8h zjutraj se sicer lahko vežeš na pomol za taksiste in turistične ladje, vendar sva bila potrebna malo več spanja.

Padla sva v adrenalinski park turizma. Za red na vodi skrbi Guardia Costiera, za hrup na plažah pa šolarji na končnih izletih.

En otok sva obdelala na večernem sprehodu, drugega zjutraj. Domino je vikendaški otok. Rezidence so v borovem gozdu na planoti otoka, peščene plaže v skalnatih zalivih. Imajo zanimiv mandrač.

27.5. Tremiti – Rodi Garganico

Začuda je bil zjutraj popoln mir.

Na S. Nicoloju je mogočna trdnjava. Najprej je bila samostan, potem srednjeveška utrdba in kasneje zapori. Danes je spet delno samostan, vredno ogleda in nič označeno.

Po ogledu zaliva s čolničkom se odpraviva naprej na jug, z ovinki sva opravila, zaenkrat…

Kmalu začne pihati njihov maestral, ki vleče iz jugovzhoda. Komaj sva priorcala v Rodi Garganico. Tu je nova marina, iz leta 2009, kjer je 90 % praznega. Vse lepo urejeno, čisto, ceno izveva jutri. Prijazni marinajo Angelo naju je z gumenjakom pričakal pred vhodom in naju vodil do bočnega priveza, a l`inglese se reče, na ponton. Brez njega bi končala na sipinah, ker jim vhod zasipa mivka. Imajo nizozemsko ladjo za poglabljanje dna, a jo najbrž poženejo šele pred sezono, ki je zdaj še ni. Globina v marini je pa 3,5 m. V okolici ni romantićnih zalivov za sidranje.

Greva na sprehod v mesto Rodi, milijon stopnic više. Lepa vas (za Dalmacio mesto), italijansko našarjena. Z mesta je lep razgled na marino in kilometrske peščene plaže, predvsem proti celini polotoka Gargano.

Srečava Angela in dobiva nešple. Prav dobre so, nisva jih še jedla…

Tuširanje se je prileglo, spanje se bo še bolj, čeprav vsi trije vedno bolj obvladamo ritem potepanja.