Lastovo, Jurjeva luka – Korčula, Prižba

Danes imava počitnice.

Šla sva na pivo in pol, se kopala in premaknila za celih 10 milj v Prižbo na Korčuli. Dve uri sva krasno jadrala, potem pa sva se od marete “krasno” zibala celo noč pri 30 stopinjah.

Vieste, Italija – Lastovo, Hrvaška

Ob sončnem vzhodu izplujeva iz Viesta proti 62 milj oddaljenemu Lastovu. Vetra ni prav veliko.
1/3 jadrava, 1/3 voziva italjančka in 1/3 motorirava. Minilo je še kar hitro, čeprav se ni dogajalo prav nič zanimivega. Ribe niso prijemale, ladijski promet je bil redek, morje mirno.

Ob 18h se veževa na carinski pomol v Ubliju na Lastovem in se predava v obdelavo zelo prijaznemu policaju (nadvse prijaznemu, glede na hrvaške izkušnje). A nasmešek mine, ko se na ekranu pri podatkih o naši jadrnici pokaže rdeč trak, ki pomeni prekršek in grozečo kazen. Takoj dvigne telefon in pokliče nadzorni center v Zadar. Pri izhodu iz Hrvaške, bilo je pred dvema mesecema in pol na Visu, naj bi namreč prečkala mejo teritorialnega morja šele 5 ur po odjavi. Po njihovem mnenju pa bi to moralo biti prej, kar pomeni, da nismo šli takoj in naravnost v mednarodne vode, ampak smo se morda še kje ustavljali… Potrebnega je bilo kar nekaj prepričevanja glede dejanske ure odhoda iz pristanišča Vis in takratnih neugodnih vremenskih pogojev, da sva jo odnesla samo z ustnim opominom namesto 2.000 kn minusa. Kako nadzirajo in presojajo prehode meje nisva uspela razvozlati, izvedela pa sva, da se z nadzorom prehodov v Zadru ukvarja 50 dobro plačanih ljudi.   

Edina razburljivost tega dne je, da Ota pri skoku z barke na carinski pomol malo podceni razdaljo, ali pa je bila želja po kopnem prevelika in čofne v morje. Osvežitev ji ni škodila. Iz vode jo izvlečem kar s sprehajalno vrvico in nadaljujeva na zaslužen sprehod.

Kapitan obišče še kapitanijo, da bodo papirji, kot je treba. Po obisku črpalke gremo v Jurjevo luko. Veliko bark je okoli nas, več kot smo jih navajeni doslej. Kljub temu v zalivu najdemo privez sidro/kopno.
Preden se pospravimo v podpalubje nas obiščejo čuvaji naravnega parka Lastovsko otočje in poberejo vstopnino: 110 kn za 1 dan ali 200 kn za 7 dn za barko do 12m. En dan bo tokrat dovolj, kaj več drugič.

Po večernem kopanju in prehranjevanju prav kmalu mirno zaspimo.

Bisceglie – Vieste

Orto italijanski Biscegli je pravi kraj za zaključek pohajanja po Italiji. Je nasprotje bleščečih turističnih mest, južno italijanski vsakdan…

Dvigneva glavno jadro in se pred mestnim valobranom med vožnjo namočiva v morje. Ko lezem nazaj na barko in pospravljam lestev, čof, človek v morju. Ni bilo za trening. Kapitan je moral zares obrniti barko in me pobrati iz morja. Usmerjali so ga moji zvočni signali, kajti v morju sem ob izplutju opazila meduze (take kot v Katakolonu, velike mastne, slastne).

Do Viesta jadrava vseh 40 milj na vzhodnik. Ob 8h zvečer se veževa na zapuščen ponton nikdar končane marine, nasproti plačljivih vezov. Tudi sosedi z italijanske barke gredo na Lastovo. Izpluli bomo zgodaj oni ob 3h zjutraj midva ob 6h – čemu bi plačevali privez.
Po kopnem se sprehodita samo Ota in kapitan.

Monopoli – Bisceglie

Zjutraj vstanemo zgodaj, na ostalih barkah še prej. Kapitan se z Oto in fotoaparatom še enkrat sprehodi po mestu.
Zdaj se z Lungitisi zares razhajamo. Gregor in Ksenija gresta proti Hrvaški. Nama se ne mudi in bova plovbo nadaljevala še malo ob italijanski obali.






Odmotoriramo vsak v svojo smer. Vsake toliko se slišimo po morskem radiju.
Na motor se voziva do Barija, potem končno zapiha obljubljeni JZ – z vzhoda. Postaviva genaker in do Bisceglie, zadnjih 16 milj, prav lepo jadrava.
Pristaneva ob 17h in pokličeva Lungo. Še vedno se slišimo. Zadnjič pokličeva, ko je Lunga več kot 30 milj oddaljena od nas, in se še vedno odlično slišimo. Kasneje greva raziskovat mesto.
Marina v Biscegliji je lepo urejena. Po ceni in okolici malo spominja na Vrsar preden je postal turistično prepoznaven.

Italijanski skiper je omenil, da Bisceglija ni turističen kraj. Težko predstavljivo, vendar res ni. Za obzidjem, v starem mestnem jedru, živijo starejši prebivalci. Njihove dneve sobe so na ulici, lokali so kot v starih filmih. Nekaj zgradb zelo počasi obnavljajo. Življenje za obzidjam teče mirno, brez turističnega vrveža, kot je v Monopoliju.
Izven obzidja je utrip mesta živahen. Kljub visoki sezoni nisva opazila italijanskih počitnikarjev, še manj tujih turistov.
Cena marine je bila že feragostovska. Odtehtale so jo cene na tržnici in v gostilni.
Jedla sva odlični pici in spila vrhunsko malteško pivo…