Po jutranjem sprehodu odplujemo proti najjužnejšemu rtu Peloponeza, Tainaro in po zahodni strani polotoka Mani proti severu do jam Diros (Dirou). (Končno sem ugotovila v živo zakaj so imena pisana tako različno. Za Angleže je Diros, za Francoze Dirou. Na kartah pa eno ali drugo…)
Nisva se mogla upreti fotografiranju Mani-ja z morja.
Jame Diros sva lani spregledala. V starem morskem vodiču niso bile opisane. Prijatelja sta nama pokazala slike in ogled se je uvrstil v letošnji program. Zaliv kjer je sidrišče pred vhodom v jamo je odprt na dnevni veter. Tokrat sva zadovoljna, da ni omembe vrednega vetra, niti valov in lahko pustiva barko in Oto na sidru. Večina obiskovalcev pride po kopnem. Ob vhodu je tudi plaža in avtokamp.
V jamo vstopiš skozi umetni vhod. 50 m od obale se po stopnicah spustiš do gladine morja. Po jami te peljejo s čolnom 1200 m, zadnjih 300 m greš peš. Vodič ne poganja čolna z obiskovalci z vesli, ampak se odriva od sten, stropa, kapnikov in spretno krmari po labirintu nizkih rovov. Kapniki so nad in pod vodo, saj se je gladina vode spreminjala. V času nastajanja jamskih tvorb je bila jama “suha” in morje veliko nižje. Raziskana globina je 80 m. Voda v jami je zaradi sladkih izvirov brakična. V jami so poleg kosti panterjev, hijen, levov in jelenjadi našli največje nahajališče ostankov povodnih konjev v Evropi. Rib ali človeških ribic v jami ni. Ogled traja dobre pol ure.
Pred večernim SZ smo se skrili za poznani pomol v zalivu Limeni, 3 milje severno od jam. Sosed s francoske jadrnice se je spomnil Bogdana od lani iz Monemvasije – ga je videl pri izstrelitvi iz morja na pomol, ko ga je ugriznila želva. Klepet ob kalvadosu in mirtovcu je bil prav prijeten.
Ni komentarjev:
Objavite komentar