Unije – Vrsar

Za 43 milj, kolikor jih je iz Unij do Vrsarja in jih običajno narediva v enem dnevu, sva tokrat potrebovala štiri dni.

Četrtek 10.8.217

Ne moreš zapustiti Unij kar tako. Moraš preveriti stanje v Maračolu, obiskati pekarno (imajo novega peka in nove vrste kruha), popiti pivo pri Jozi (gostilna na pomolu je zaprta), poklepetati z znanci (po novem jim vodo daje desalinizator) in ura je poldan.

Pravzaprav se je za naju vse izteklo idealno. Po 6. miljah je zapihal vzhodnik in jadrala sva hitro vse do Pomerja. Sidrala sva pred marino, skrita za borovce kampa. Dve uri po pristranku je udarila napovedana nevihta z zahoda. Veter je v marini pihal z 32 vozli, v kanalu proti Premanturi je bilo belo od pen in metrski valovi, v najinem zavetju je vindex pokazal maksimum 22 vozlov. Veliko slabše od naju jo je odnesla jadrnica na Unijah, tam kjer sva bila še 5 ur prej. Naplavilo jo je na obalo Tunisa. Tudi barkam pred Medulinom je trda predla. Sea Help je kasneje v marino privlekel avstrijski motornjak.

Proti večeru se je vse umirilo. Snežna in Miran sta naju povabila na najboljše srdelice na žaru. Tako dolgo smo klepetali, da so že skoraj vsi perzeidi te noči popadali z neba.

Petek, 11.8.2017

Vreme je bilo lepo, napoved slaba. Miranu je nagajal hladilni sistem motorja in ga še ni uspel popraviti. Kaj lepšega za mojega strojnika. Cel dan sta z Miranom visela z glavo navzdol in zvečer sta zmagala. Motor je bil znova sestavljen in popravljen.

Sobota, 12.8.2017

Ko neha deževati, se usmeriva proti Vrsarju. Še do prvega rta nisva prišla, ko kličejo Urekekci, kje sva. Rezultat je bil, da sva prišla samo 8 milj bliže Vrsarju, pred marino Volme, v zalivu Paltana. Sledil je večer obnove grških prigod obeh posadk.

Nedelja, 13.8.2017

Ni veliko manjkalo, da bi šla s Tjašo in Iztokom za nekaj dni nazaj na Unije… vendar vsega lepega je enkrat (prehitro) konec.
Ko izplujeva iz Paltane, Bogdan na morju med Verudo in Porerjem našteje 92 jadrnic, gliserjev… Taka gužva res ni za naju.

Pri Brijonih sva že jadrala in se trmasto borila z močno tramontano, do Sestric. Od tam do Rovinja je šlo na motor in nato ponovno na veter proti vetru. Končno nama je uspelo ob 17h privezati Laro v domači luki.

Ploter je pokazal, da sva v 105 dneh preplula 2578 milj.
Izgubila sva en šampon, kozmetično ogledalce in utopila fotoaparat. Druge škode nismo utrpeli, vključno z Oto in Laro.
Določili so naju za “old cuple living on the boat” in če spustimo boleči “old”, naj ocena vsaj nekaj mesecev na leto kar velja….

Zaliv Jazi, Molat - Unije

Še en korak proti severu, malo daljši. Pospeši naju bližajoča sprememba vremena.

Zjutraj prav konkretno zapiha jugo. Po 3 miljah z 20 vozlov presahne na borih 8 in proti Iloviku se premikava bolj na motor kot na veter.

Oštirju na Iloviku sva maja napovedala, da prideva na naslednje pivo “za Velu Gospu”, kar se izkaže za misijo nemogoče. Ko ob 13h zavijeva v Iloviški kanal zagledava prizor, ki ga doslej še nisva: ob enih popoldne so bile zasedene vse boje, ki jih ni malo, in vse ostale razpoložljive možnosti privezov na obeh obalah in bližnjih sidriščih. Tudi če bi se uspela stisniti na čudne zvezdaste pontone, bi pred gostilno v vrsti čakala na pivo. Hvala lepa, naš hladilnik na srečo še dobro dela…

Za Ilovikom se naju je usmilil vsaj veter. Široko je pridobilo malo moči. Jadrala sva do Unij. V prelivu pri Srakanah je vetrni mlinček nameril celo 33 vozlov APP in šibali smo 7,5 vozlov. Sidrala sva pred vasjo v množici enako mislečih jadralcev. Bogdan jih je naštel 28. Vremenska napoved za naprej ni obetavna in jutri se moramo vsi pospraviti na primernejša sidrišča….

Zaliv Vićabok, Rava – zaliv Jazi, Molat

Zjutraj na pasjem sprehodu najdeva na zapuščeni ogradi prve letošnje fige in že dozorele rožiče, potem se le odpraviva naprej na sever.

V Božavi, kjer je poleti mednarodni mejni prehod, želiva urediti turistično pristojbino, vendar je to v višku sezone misija nemogoče. Vsi pristojni uradi so od 13h do 17h zaprti. Turisti so na počitnicah, torej lahko čakajo. Zjutraj in zvečer priveza v mestnem pristanišču ne najdeš. Na carinskem pomolu se vežeš le, če želiš obnoviti barko na stroške zavarovalnice. Ko pluje mimo majhen gliser, barka poskakuje in udarja ob pomol. Če mimo pripluje spodobna jahta, lahko gredo k vragu vrvi, bitve in še kaj. Torej, zakadilo se nama je iz ušes, greva se ohladit v sosednji zaliv in nadaljujeva pot proti Molatu.

V Jaziju je ogromno bark. Prostor se vseeno najde. Zanimivo, tudi barke z nizkim gazom ne sidrajo v plitvi vodi. Morje je tu še vedno lepe turkizne barve in sidranja še ne zaračunavajo…

Kljub množici počitnikarjev in vikendašev je Molat prijeten. V trgovinah tudi pozno zvečer dobiš vse.

Krknata – zaliv Vićabok, Rava

Noč je bila mirna. Od napovedane burje je bilo le nekaj valovanja z vzhoda.

Polenila sva se. Z vsemi ovinki vred narediva celih 8 milj do zaliva Vičabok na Ravi. Nekoč je bila v zalivu ribogojnica. V Paladinici en zaliv južneje so boje, v Mali Ravi, en zaliv severneje, boje in plačljivi vezi na obalo. Vičabok ni idealen za sidranje ker je voda v zalivu globoka. Najdeva fliko peska in pomol za krmno vrv. Od vasi, do in okoli zaliva je “lungo mare”, v zalivu bistra voda in to je vse kar danes potrebujeva.

V Mali Ravi je zvečer polno bark. Vsi vezi so zasedeni. Zadnji jadrnici, ki priplujeta že skoraj v temi, se morata zadovoljiti s sidranjem blizu nas.

Ko se z večernega sprehoda vrneva v zaliv, zagledava čudno luno. Ker ni bilo oblakov, nama le kapne, da gre za delni lunin mrk.

Lavsa - Krknata

Navsezgodaj se Bogdan z Vladom odpravi dvigat mreže. Rezultat je bolj skromen. Eno tabinjo dobi ribiški tovariš, kot na Murterju imenujejo pomočnike, drobiž gre v vršo za vabo jastogom, ostalo bo za brodet, razen štirikilskega morskega psička, ki ga Vlado strokovno odere.

Za kosilo Skračiča pripravita slasten brodet. Zbranim ob mizi začetni obrok razdeli gospodinja.

Po kosilu se morava posloviti. Vstopnine v nacionalni park nisva plačala (500 kn/300 po internetu), ker sva na Skračičevem pomolu. Pred kosilom pripluje Vladov brat z jadrnico, ki jo skiperira. Čeprav se prestaviva na sosednji pomol in ne na bojo, bo zdaj paznikom jasno, da ne sodiva h Kornatarjem. Žalostna se posloviva in odplujeva na varno…

Ob 8h zvečer, po postanku na bencinski črpalki v Zaglavu, po treh mesecih spet sidrava za Krknato in priveževa krmo na mali pomol. Napovedana burja tukaj ni nevarna. Večerno kopanje je v tej vročini prav nujno za preživetje…

Zaražanj, Zmajan – Lavsa

Po nadaljni obdelavi fotoaparata in sprehodu se odpraviva proti Kornatom. Naša šibeniška prijatelja sta na obisku pri Skračičih v Lavsi. Zaradi visoke vstopnine v nacionalni park nisva mislila pluti tja, a Vlado Skračič je prav za naju usposobil muring na pomolu pred svojo hišo in nalovil dovolj rib za na “gardele” za vse nas.

Kosilo je res odlično. Dolgo že nisva jedla tako dobrih rib pečenih na gardelah na oglju iz naplavin. Izbor je bil pester, kar se je ujelo, salpe, škarpena, barakuda, kantar, orada in zraven različne domače solate.

Pri Skračičih ni nikoli dolgočasno. Vlado je bil dolgoletni profesor na univerzi v Zadru, je Murterin in Kornatar. Napisal je več knjig in je živi leksikon.

Zvečer gremo dekleta na sprehod do zunanje strani otoka. Mirjana, Vladova žena med potjo razlaga zgodovino otoka. Gledamo kje so bili vinogradi, polja, sadovnjaki. Danes so ostale samo še oljke pridnih Kornatarjev in ovce, ki že 20 let živijo divje, brez lastnika. Rodovitni del spira slana pena močnega juga. Nihče več ne obnavlja kamnitih zidov, ki so bili tu namenjeni zaščiti zemlje pred vetrom. Počasi tudi rodovitno zemljo prerašča alepski bor.

Fantje gredo položit mreže. Gajeta sicer vžge, a motor se pregreva in se kmalu vrnejo. Moški dve tretjini odideta na ribičijo z manjšim čolnom, moj strojnik se vrže na delo. Napako v motorju odkrije, a popravilo traja do poznih ur.

Jadrtovac, Morinjski zaliv – zaliv Zaražanj, Zmajan

Ponoči sva imela invazijo komarjev. Ni pomagal niti vrtni ogenj, niti pršilo, autana je zmanjkalo. Zjutraj se jim Bogdan uspešno maščuje. Vsi komarji, ki niso pravočasno pobegnili, so pokojni – vsaj upava tako.

Gremo v vaško trgovino in v edini bife “Dalmatino”, na najcenejše pivo in kapučino na potovanju. Naglica naju je zapustila. Pregnal jo je vročinski val.

Ko lezemo v gumenjak, foto pade v morje. Nahrbtnik se je odprl, ker je bil dodobra naložen s stvarmi iz trgovine in ven je zletel samo fotoaparat, ki je bil na vrhu, napolitanke so ostale… Bogdanova reakcija je bila bliskovita, a mehurčki na površini morja ne pomenijo prav nič dobrega.

Spominska kartica je preživela potop in to so zadnje slike nekega fotoaparata….

Morinje, nesrečni kraj. Lani se je tu v Laro zaletela nemška jadrnica, letos foto v morju. Naslednjič bova dobro premislila, ali je vredno sidrati tukaj.

Foto je šel takoj v obdelavo, beri spiranje, sušenje in razstavljanje, kar še vedno traja…

Nesrečni kraj zapustiva šele po kosilu in se preseliva 9 milj oddaljeni zaliv Zaražanj na otoku Zmajanu. Na morju je bonaca, v zraku 36 stopinj. Ni pravi dan za potovanje. Lahko bi povozila še kakšnega kita, ki hrbtno plava in se hladi.