Otranto

Kapitan je včerajšnji zamujeni trening nadomestil z jutranjim tekom - čakamo veter.

V vodiču piše, da vsak spodoben Italijan začne dan s kapučinom in rogljičem. Torej smo šli v kafič, na ogled mestnega vrveža in na tržnico. Cene zelenjave in sadja so prav šokantne. Redko kaj stane več kot 1,50 eur za kilogram. Po toliko so češnje, marelice, krompir, po 0,5 eur bučke, cikorija, solata…izjema, nešple so bile 3,5 eur.

Nekaj mestnih utrinkov:

Ob 11h je vetrič pregnal meglo in nas s pomola. Severni veter nas je poganjal 24 milj. Naslednjih 20 milj do Otranta je brnel motor.

Na sidrišču pod obzidjem Otranta je kar veliko bark za ta čas. Po mestu se vije procesija.

Nočno kopanje se po soparnem in vročem dnevu prav prileže. Voda je čista in ima prijetnih 24 stopinj.

Brindisi

V torek zjutraj najprej temeljito sprehodim Oto, potem se zapeljemo v Ubli opravit obred odjave iz hrvaških voda. Dolijemo gorivo in vodo in ob 9.15 odrinemo v smeri 153 stopinj, Brindisi, ETA (predviden čas prihoda) 30.5.2018 ob 13h, 135 milj do svetilnika na valobranu luke.

Veter je pihal iz različnih smeri od 0 do 10 vozlov, no desetka le pol ure…. Nagajali so valovi mrtvega morja in tropi muh in mušic. Nekatere so bile samo nadležne, druge so neustrašno pikale in pustile na koži sledi v obliki malih, rdečih, srbečih vulkanov z gnojno piko na vrhu. Pobijanje nadloge ni pomagalo. Prihajale so od neznano kje, tudi ko smo bili 70 milj oddaljeni od obal.

Temperatura zraka je bila 30, vode pa 24 stopinj. Ponoči ni bilo potrebno obleči jadralnih oblek, kratki rokavi so zadostovali. Tako toplo nama pri prečenju Jadrana ob tem času ni bilo še nikoli. Le tu in tam so pasovi megle orosili barko in zmanjšali vidljivost na eno miljo.

Ob 8h zvečer je bila polna luna, opolnoči so naju razveselili delfini. Edino uro, ko sva samo jadrala, so delali vragolije okoli Lare. Sopihali so, se smejali, navzkrižno skakali in plavali pod barko. Ko sva pri hitrosti premikanja barke 1,2 vozla le vklopila motor, se niso ustrašili. Igra se je nadaljevala s hitrejšim tempom še kar nekaj časa.

Ob 2h prejmeva “individual call” na DSC postajo. Vlačilec Paul, ki nama je križal pot, naju je 5 milj pred srečajem prijazno opozoril, da 600 m za seboj vleče platformo v ladjedelnico v Trogir. Dogovorimo se za mimohod zelena po zeleni. Brez njegovega opozorila, bi verjetno opazila vlek šele zadnji trenutek. Hvala Paul, od koder koli že si.

Na plovni poti tovornih ladij danes ni bilo veliko prometa. Izogniti smo se morali le tovornjači z jadrnico. Takoj za plovno potjo delujejo italijanski ribiči, ki nimajo vsi AIS-a, a k sreči je bil že dan in boljša vidljivost.

Ribe smo lovili celo pot. Ujele so se le smeti in celo odtrgale eno vabo.

V marini Brindisi, desno za trdnjavo, ob 13.30 dolijemo gorivo. Kapitan ne more verjeti, da smo za 27 ur motoriranja porabili le 38 litrov nafte. Očitno je Vinc našega Yanmarja odlično obdelal. Res pa je, da nismo divjali in so jadra vseeno nekaj malega pomagala.

Sedaj smo privezani v mestni marini. Elektrika, voda, wifi, WC-jev ni – 22 eur.

Po popoldanski siesti smo obšli stari del mesta in pri tem po 3 letih odkrili kje je tržnica….

Jurjeva luka, Lastovo

Včeraj, v nedeljo, sva bila dolgo v Morinjah. Najprej je Bogdan zvezal in zacinil elektriko za pozicijski luči na sprednji ograjici. Sledil je sprehod do trgovine po napolitanke in cedevito. Brez tega bi težko preživeli, glede na trenutno prezaloženost. Na poti nazaj na barko še obvezen postanek v edinem bifeju daleč na okoli, na wifi-ju in najcenejšem pivu na Hrvaškem – po 12 kun.

Po vseh naporih nedeljskega dopoldneva skočiva v vodo, ki ima v zalivu 25 stopinj. Božansko, razen barve…

Ob 2h zaliv končno zapustimo. Na odprtem morju mrgoli jadrnic, vetra je le za vzorec. Nekaj časa opazujeva gužvo, nato skleneva nadaljevati na Lastovo.

Morje je bilo mirno, jadrom je pomagal motor, sijala je skoraj polna luna – skoraj kičasto.

Ob 4,30 Oto osrečiva s sprehodom v Ubliju, nato se premaknemo na sidro v Jurjevo luko, kjer mirno drema Urekeke. Ob 5h zaspimo, ob 8h nas zbudijo Urekekci. Iztok je z Urošem malo hitreje na poti v Grčijo, kot mi. Po prijetnem klepetu ob kavici in travarici odhitita na carinski pomol, mi pa se prevežemo na severni pomol Jurjeve luke in spanje nadaljujemo.

Opoldan smo vsi trije kot novi.

Ko pogledamo v svet, se na pomol zraven nas priveže ribič in nam podari ribe. Zahvalimo se z adijevim savinjonom.

Posvetimo se hišnim opravilom. Lari zamenjam dežni plašč (šotor) za sončno zaščito (bimini). Temperature so poletne in nadaljne plovbe brez sence ne bomo preživeli, saj smo že sedaj lepo ocvrti. Nato skuham bižijanac (dušena jagnetina s krompirjem in mladim grahom (biži)) za naslednje dni. Bogdan zamenja eno žrtveno anodo na kobilici in očisti podvozje barke. Jutri zjutraj imamo v načrtu daljšo etapo proti Italiji.

Potem kopanje, sprehod, pivo, še malo sprehoda in sedaj spat, da bomo zjutraj v formi.

Morinje

Bil je naporen dan.

Bogdana je v Šibenik že zgodaj dopoldan iz Trogira dostavil prijatelj Čačič, ki se je z ekipo slovenske mornarice vračal domov v Izolo po jadralnem tednu na najeti jadrnici Kufner 57.

Vroče je bilo kot v peklu. Šibenik ima idealno lego, da se kamnita obala z okolico “prijetno” ogreje. Po opravkih sva drvela sem in tja. Pri Jordanki opereva in obesiva še zadnjo pošiljko umazanega perila in povabiva prijatelja na kosilo. Ob 18h izčrpana posadka končno zasede svoje položaje. Kapitan razvozlja makrame s katerim smo bili za vse večne čase privezani na bojo in obalo. Odplujemo.

Naslednja naloga je bila doliti nafto in vodo. Na obali lahko doliješ vodo smo na plačljivih privezih, na črpalki je nimajo. Obstaja pa novejša črpalka Lukoil nasproti marine Mandalina, kjer sva dobila vse, vključno s prijaznim prodajalcem in s sladoledom. Potem je življenje postalo malo lepše, hladnejše.

Med potjo na odprto morje smo srečali udeležence regate Super 52, ki že cel teden regatirajo med šibenskimi otoki. Lepe jadrnice.

Sidro sva ponovno enkrat vrgla v Morinjah (Jadrtovac), kjer tišino motijo le ptice in enkrat na večer Kenedijevka (50 let stara dizel lokomotiva – za tiste, ki ne stanujete ob železniški progi LJ-KP).

Šibenik

V Šibeniku nič novega. Horde turistov so enako ali še bolj moteče kot v Ljubljani. Struktura turistov je približno enaka, plus zgovorni Slovenci.

Z Oto greva zjutraj na sprehod, kasneje na kosilo s prijatelji, zvečer sva doma.

V torek je srečanje za kosilo odpadlo, ker so bili nemogoči pogoji za sestop iz barke (veter in dež), v sredo zvečer smo imeli vesoljni potop s strelicami in močnim vetrom, ki je k sreči pihal malo izza vogala. Sedaj se je vreme uneslo in je “grško” vroče.

Kapitan je medtem obiskal Paklene, Prigradico, Vis, Modro špiljo in Šolto. Jaz sem uspela le na novo napeti ograjico, oprati perilo in skuhati eno kosilo pri Jorde ter založiti barko s hrano za nadaljevanje poti…

Šibenik

Kapitan se je ves vesel vrnil z na novo privarjenimi vijaki že v petek opoldan. Vse se je dobro izteklo. Prevoz v organizaciji Jordanke je deloval po planu, a je slučajno zapeljal v dvorišče delavnice soseda dogovorjenega izvajalca in ker dogovorjeni izvajalec tisti hip ni imel ljudi, so zadevo uredili kar v sosedovi delavnici….

Montaža se je zavlekla v noč in nekaj dela je ostalo še zame.

Pozno popoldan je priplul na obisk lastnik najinega trenutnega veza Dunko, glavna gonilna sila jadralnega kluba Val. Od tedaj naprej naju nihče več ne mori, kaj delava med domačinskimi privezi, le Bogdan je kasneje pakiral skoraj do jutra (kar ni nič novega).

V soboto zjutraj se je Bogdan z avtobusom odpeljal v Trogir tlačanit na 40-čeveljski katamaran. Midve z Oto sva se sprehodili nazaj na barko na čakanje.

Danes smo se Jordanka, Tonči in midve z redno ladijsko linijo, s prastaro železno barko Laro, odpeljali na Zlarin, urejat okolico njune hiške. Jutri sledijo “hišna” opravila.

Šibenik

Lara je od včeraj popoldan gost jadralnega kluba Val iz Šibenika. Teden dni bo privezana na šibeniški rivi, med čolni domačinov, pod slavno katedralo.

Kapitan bo v tem času skiper čarter katamarana. Ko se vrne, bomo plovbo proti jugu pospešeno nadaljevali.

Trenutno je popravljalec ograje na kljunu, kateri sta popustila kar dva zvara pri pritrdilnih vijakih, eden med potjo, drugi pri demontaži ograje – še dobro, da ne v Grčiji... K sreči v Šibeniku ni težko najti majstra za varit RF in še prijateljica Jordanka je rojeni organizator.

Več naslednjič…

Bizikovica – Mikavica, otok Žirije

Ponoči so se deževne nevihte sprehajale čez nas, streljanje z neba nas je obšlo. Šele po 11h dopoldne se je vreme umirilo in smo dvignili sidro.

Murtersko morje je valovilo od nočnega dogajanja, vetra je bilo le za kakšno uro jadranja. Ali so vse najine vabe slabe, ali rib enostavno ni. Je pa v morju opaziti veliko nesnage vseh vrst.

Utaborili smo se v zalivu Marka L., Mikavici na Žirijah. Danes se Ota ne more pritoževati. Odgnala sva jo na dvourni sprehod na vrh, ki je bil nekdaj v oblasti vojske, na rtu zahodno od Tratinske.

Zaliv je očitno poznan med čarteristi, ki kljub pozni uri še kar prihajajo. Če bo pihnil SZ, bomo imeli fešto…