Otranto

Ob 6h po grško čisto potiho dvigneva sidro in se odplaziva iz speče italijanske kolonije. Na jugo-vzhodnem rtu Erikuse dvigneva jadri in se usmeriva proti severu, da bi pridobila boljši kot za popoldan obljubljeni maestral.

Najprej piha veter iz 120°, nato se preko vzhodnika počasi obrača v 330°. Prvi del poti jadrom pomaga motor, po 20 miljah se maestral dovolj okrepi, da motor izklopiva in ga vklopiva šele pred Otrantom. Celo pot nam življenje grenijo zoprni valovi, najprej mrtvi, kasneje živi. V Otranto priorcamo ob 7h zvečer. Naredili smo 58 gugajočih milj in smo vsi trije malce utrujeni.

Najprej gre na sprehod gospodična Ota, nato raziskujeta mesto gospodarja. Ko končno pride čas za posteljo, veter obrne barko prečno na valove in postelja se začne močno prečno zibati, tako da pravega spanca ni. Na obali pa se z nočjo šele začne dogajati…

Erikousa

Kalami je vasica vikendov in penzionov/apartmajev. Pozimi mora imeti zelo malo stalnih prebivalcev. Premore dva marketa, kjer nabaviva še zadnje grške dobrote.

Severo-vzhodna obala Krfa je slikovita, polna lepih zalivov s peščenimi plažami in zelo obljudena.

Vetra ni in proti Erikuzi nas čez ostanke včerajšnjih valov pelje Janmarček. Na Erikusi padeva v italijansko kolonijo. Razen naju in dveh grških bark so bile vse ostale od tridesetih italijanske. Temu primeren je tudi mir na pomolu.

Marina na Erikuzi je končana. Zaliv so poglobili, pomole in okolico uredili, postavili stebričke za vodo in elektriko. Ko dočakajo potapljača, bodo povsod muringi. Zgrajena je bila s pomočjo evropskih sredstev, za skoraj 8 mio €. Upravlja jo zasebno-javna firma, podjetnik s Krfa in domači upravnik. Luksuz se plača. Za 9 m barko je to 17 eur. Za 2 eur kupiš kartico, na katero si potem naložiš dobroimetje za vodo in elektriko. Voda iz zbiralnika je 0,2 centa/l, elektrika 25 centov/kWh. Ker kapitan nad podatki ni bil ravno navdušen, inkasant marine takoj spomni kakšne so cene marin na Hrvaškem in v Gouviji na Krfu – ah slabo se nam piše.

Erikuza je vedno bolj urejena in žal vedno bolj pozidana s turističnimi objekti. Bi kar ostali tu nekaj dni, vendar izven sezone, na sidru…

Zaliv Kalami, Krf

Dopoldan se stežka poslovimo od Aure in njene prijetne posadke. Ota je prav žalostna. Ponovno bo morala prenašati le naju.

Na poti proti severo-zahodu je malo brezvetrja, nekaj severo-zahodnika in ugodnega severo-vzhodnika zaradi nevihtnih oblakov nad kopnim. V albanskih vodah nas poškropi nekaj kapelj dežja, na severo-vzhodu Krfa veter in oblaki izginejo. Kapitan v zalivu Kalami komaj najde dovolj prostora za naše sidro. Tudi v drugih zalivih je vse zasedeno. Sezona je, ni kaj.

Zaliv Arillas

Zaliv sv. Janeza je malo odmaknjen od civilizacije. Ima lepo plažo, bife, ki dela samo podnevi, in sredi morja izvir sladke vode. Izvir je mogočen. Voda se dviga iz 30 m globoke kotanje. Ko privre do gladine, je že slana, kar je kapitan večkrat preveril. Si je zelo želel oprati barko s sladko vodo.

V že od lani poznanem zalivu Arillas se dogovorimo za srečanje z znanci z jadrnice Aura. Kmalu postane jasno, da poti danes ne bomo nadaljevali. Je potrebno obdelati preveč tem. Na pomolu sta samo naši dve jadrnici. Valobran pred pomolom nas varuje pred vsemi vremenskimi vplivi. V mandraču je pipa s pitno vodo in morje okoli nas je toplo in vabljivo. Res ni pogojev za premik.

Zaliv sv. Janeza (Ormos Ag. Ioannou)

Zjutraj dokončno opraviva z nakupi in dvigneva preko noči napolnjeno jeklenko s plinom. Potem pa hop na barko, da ujamemo dvig mostu ob 11h. Tik za mostom sledi kopanje. Po soparni Levkadi se zelo prileže.

Cilj Ligya kmalu prestaviva. Piha rahel zahodnik in prav prijetno jadramo (končno enkrat) skoraj do zaliva sv. Janeza, tri milje severno od Fanarija. Ko se nekaj milj pred ciljem spravim kuhati, jadranje postane divjaško.

V zalivu vlada mir. Valovanje z odprtega morja ni moteče. Lepa turkizna voda ima 26°. Po končno skuhanem “kosilu” kapitan zavzame položaj za opazovanje luninega mrka, midve za spanje.

Levkada, Levkas

Iz Nidrija odplujemo na obalno bencinsko črpalko v Perigiali, kjer se je nafta od junija celo pocenila, in v Levkado.

Po novem lepe, nove, modre table opozarjajo, da je privez na mestno obalo plačljiv. Inkasant obdela plovila enkrat dnevno okoli 12h. Postavljeni so avtomati za elektriko in vodo. Delujejo po grško. Voda stane 2 eur ali pa nič, če je omarica odprta, električnega priključka nisva preskusila.

Danes je pa nakupovalni dan zame. Ker je vremenska napoved slaba, me kapitan ne priganja, celo sodeluje. Ponovno ugotavljava, da je v Levkadi nakup zelenjave, mesa, oljčnega olja in še kaj, tudi cunj, ugodnejši kot drugje na najini poti po Grčiji. Kapitan obišče frizerja in potem me ves urejen pelje na giros. Prav nič si ni več podoben…

Dežja je le za vzorec, vetra tudi, v okolici grmi.

Nidri, Levkas

Po jutranjem kopanju se prestavimo za 7 milj v zaliv Nidri ob Levkasu. Gostota bark je neverjetna.

Danes je na sporedu nakupovalni dan za našo barko. Kapitan odvesla v bližnjo ladjedelnico nakupovat rabljene nadomestne dele. Pri Takisu se najde vse od motorjev, avtopilotov, delov snasti, vinčev. Domov privesla s polovico avtopilota in škripci za škoto - 50 eur.

Drugi del posadke je na počitnicah…

Barke potujejo na suho neverjetno hitro s pomočjo traktorja na posebni, s hidravličnimi podporami opremljeni prikolici.

Ampelaki, Meganisi

Zbudimo se v lep sončen dan. Zadnji oblačen dan z dežjem smo doživeli na Kreti v sredini junija in še takrat ni bilo oblačno cel dan, kot včeraj.

Kako se je množica bark izvlekla iz mandrača ne veva, ker smo prej izpluli v brezvetrje. Barke so del flote Odysseussailing, organizirano jadranje. Fant v gumenjaku, vodja flotilje, jih je dobro obvladoval in jih boksal z gumenjakom na vez in po potrebi tudi ven. Druga flotilja je vrela iz zaliva Syvote. Morje med Levkasom in Meganisijem je bilo prepolno jadrnic. Smo sredi sezone in najbrž so se zaradi slabega vremena čarteristi začeli premikati šele danes.

Že ob 13h smo komaj našli primeren prostor v zahodnem kraku zaliva Ampelaki na otoku Meganisi. Meganisi ima veliko lepih zalivov, vendar bi jih za trenutni naval plovil lahko imel še enkrat toliko. Sidrani in vezani s krmo na skale smo skoraj tako na gosto, kot je to običajno na pomolih. Žal so največ hrupa povzročali prav sosedi, čarteristi iz Slovenije.

Da se nebi preveč polenili, zvečer odkorakamo čez hrib v Vathi na pivo. Cene so kot se za Vathi na Meganisiju spodobi, 2/3 dubrovniških.