Lavrion

Komarje smo pobijali zjutraj, ko se vsi pretegnjeni zbudimo po nemirni noči. Zaliv Kavio je odprt v Saronsko morje ter preliv med Keo in Makronisosom. Tu mimo potekajo zelo prometne plovne poti. Ladje vozijo noč in dan ter delajo lepe, dolge valove, ki lepo guncajo brko na sidru v plitvem zalivu.
Kavio na Kei je očitno vikendaško naselje višjega razreda. Če se ne pripelješ s čopterjem, se moraš vsaj z luksuznim terencem.

Pihal je severo vzhodnik in mimo Makronisosa jadramo do zaliva Pounta Zeza, ki je obkrožen z nekdanjo olimpijsko vasjo. Razen propadajočega hotela so hišice v glavnem naseljene in urejene. Na plaži na dnu zaliva se tre sobotnih kopalcev.
Tam na sidru bingljamo nekaj ur, da se dovolj ohladimo za naslednje podvige.
Najprej odplujemo v Olimpic marino v sosednjem zalivu dopolnit nafto. V marini je črpalka na pomolu. Nato uspešno najdemo vez v Lavrionu, na istem mestu kot lani, na obali rezervirani za Olimpic čarter. Poleg tega, da rabimo vodo in nove zaloge hrane, je želel kapitan obiskati šefa flote in z njim malo “službeno” pokramljati.
Že vročina nas ubija, za dodatek pa poskrbi še nočni koncert v sosednjem lokalu. V bitki s komarji smo očitno zmagali, disco pa nabija, dokler zvon ne povabi k prvi maši…