Trizonia

Veter se ponoči umiri. Zjutraj je vse spokojno. Kmalu izplujemo, ker se popoldan ponovno obeta močan veter.

Tik za ribogojnico zaplujemo v veliko jato delfinov in kar nekaj časa gledamo vragolije simpatičnih živali. Še Ota je dvignila uhlje in strmela vanje, saj niso bili prav nič plašni.

Za rtom Andromaki končno obrnemo proti zahodu in priletimo v velike valove. Ko po petih miljah prileti v kljun še veter, nam je jasno, zakaj se ponoči niso umirili. Sva športno nastojena in imava čas, zato kljub vetru v nos dvigneva jadra in pokrajšava, da ne bo presenečenj. In smo začeli jadrati v veter, in smo jadrali. Najprej je pihalo 15 nato 25 in na koncu 35 vozlov. Morje je bilo obogateno s primernimi valovi, ki so vsebino Lare spremenili v vsebino pralnega stroja, z edino razliko, da je vse ostalo suho – razen nas treh na krovu. Namesto 18 milj smo jih do Trizonije naredili 28 in to v 6 urah. O nadaljevanju plovbe nismo več razmišljali. Dobro nasoljeni, s strganim robom prednjega jadra smo našli idealen vez v nedokončani marini, tik preden je veter še ojačal.

Marina na otoku Trizonia se očitno ureja. Dvigujejo potopljene barke, plavajoče barke so privezane bolj urejeno, smetišče pospravljajo in na našem pomolu je občinska cev za vodo.

Ko se razsolimo, vključno z barko, začneva šivati jadro. Do teme zašijeva malo več kot polovico, nato nas premami spanec. Po dolgem času se pokrijeva z rjuho in Ota spi na svoji blazini, ne na hladnih podnicah poleg nje. Morje v zalivu ima “samo” 22°, veter tudi ponoči ne pojenja.