Ugotavljava, da so otoki, ki nimajo letališča, veliko bolj prijetni. Na pomolih ni gneče in velikih čarterskih bark, ampak so večinoma lastniške barke “normalnih” velikosti (in nismo vedno najmanjši).
Na Lipsiju in severnih Dodekanezih bi kar še ostala, a začel je groziti meltemi.
Izpustila sva Patmos, Arkija ne. Ne samo zato, ker je kapitan želel videti najboljše skrivališče pred meltemijem v Dodekanezih in modelčke barčic, se Arki splača obiskati. Na njem ne živi veliko ljudi, veliko več je koz, ki so otok že skoraj spremenile v kamnito puščavo. Otok je miren in domač.
Z Arkijem sva z Dodekanezi zaključila. Nekaj sva jih pustila za prihodnjič, a si bova, tudi že poznane, z veseljem ponovno ogledala. Zadnji najbolj severni imajo toliko zalivčkov, da se lahko po njih paseš mesec dni, kar bo prišlo prav, ko se malo umiriva…
Zavetje pred meltemijem v nastajanju sva našla v zalivu Kladharidi na otoku Fourni, ki ga ne oblegajo turisti in je zato zanimiv na svoj način. V glavno mesto gre pot iz zaliva kar strmo navzgor in navzdol, a je vredno ogleda. Pristati v tamkajšnji luki pa ne bi priporočala.
PS: za zamudo v objavi blogov tokrat nisem kriva jaz, ampak tehnični problemi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar