Zjutraj smo obiskali mesarja, pekarno, market in slaščičarno (ice salon). Potolaženi nadaljujemo.
Vročina je neznosna. Na jugu Itake, po uri motoriranja, najdemo osamljen zaliv tik pred rtom Ay. Ioannis in se kot pajki privežemo vanj. Prepotrebni smo kopanja, hlajenja. Še Ota se odloči za skok v vodo.
Motoriramo naprej proti Vathiju. Izberemo krasen zaliv, ki je 1h pešačenja oddaljen od vasi. V trenutku, ko obrnemo krmilo v zaliv, zapiha prav iz njega 30 vozlov. Sidranje in vezanje na obalo ni prišlo več v poštev. Iščemo naprej, oziroma nazaj, kajti naprej bi bila težka orca. Prvi zaliv je zaseden, drugi je ribogojnica, tretji pokopališče bark. Končamo na pomolu otočka Pigadhi. Veter z nočjo izgine.
V vodiču piše, da je otok poln podgan in pristanek odsvetujejo. Po dveh urah iskanja pametnega veza pozabimo na podgane in se bočno vežemo na obalni del pomola zraven dveh grških gliserjev, ki očitno nista prvič tukaj. Na obali so kurišča za roštilj, nekaj kozjih stezic in ostanki zgradb. Bogdan ponudi Grkom “šnops kelo”, malo kasneje, ko le-ti zakurijo ogenj za pripravo večerje, nas postrežejo s ciporom (tropinovec) in sirom.
Zvečer s skupnimi močmi potegnemo kapitana na jambor, da reši pobeglo dvižnico špinakerja. Kmalu se odpravimo spat. Posadka v barko, kapitan na krov. Oboroži se s fošino in količkom, da nas bo varoval pred podganami. Ota ni hotela sodelovati. Sredi noči se zbudi. Nekdo ga opazuje. Medočna razdalja ni odgovarjala podganam. V soju lune ugleda divje koze in zgrabi fotoaparat…Na obalo jih je prignala žeja in firbec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar