Monopoli – Bisceglie

Zjutraj vstanemo zgodaj, na ostalih barkah še prej. Kapitan se z Oto in fotoaparatom še enkrat sprehodi po mestu.
Zdaj se z Lungitisi zares razhajamo. Gregor in Ksenija gresta proti Hrvaški. Nama se ne mudi in bova plovbo nadaljevala še malo ob italijanski obali.






Odmotoriramo vsak v svojo smer. Vsake toliko se slišimo po morskem radiju.
Na motor se voziva do Barija, potem končno zapiha obljubljeni JZ – z vzhoda. Postaviva genaker in do Bisceglie, zadnjih 16 milj, prav lepo jadrava.
Pristaneva ob 17h in pokličeva Lungo. Še vedno se slišimo. Zadnjič pokličeva, ko je Lunga več kot 30 milj oddaljena od nas, in se še vedno odlično slišimo. Kasneje greva raziskovat mesto.
Marina v Biscegliji je lepo urejena. Po ceni in okolici malo spominja na Vrsar preden je postal turistično prepoznaven.

Italijanski skiper je omenil, da Bisceglija ni turističen kraj. Težko predstavljivo, vendar res ni. Za obzidjem, v starem mestnem jedru, živijo starejši prebivalci. Njihove dneve sobe so na ulici, lokali so kot v starih filmih. Nekaj zgradb zelo počasi obnavljajo. Življenje za obzidjam teče mirno, brez turističnega vrveža, kot je v Monopoliju.
Izven obzidja je utrip mesta živahen. Kljub visoki sezoni nisva opazila italijanskih počitnikarjev, še manj tujih turistov.
Cena marine je bila že feragostovska. Odtehtale so jo cene na tržnici in v gostilni.
Jedla sva odlični pici in spila vrhunsko malteško pivo…