Bogdan je ob 8h pred vrati kapitanije in začne postopek pridobivanja DEKPE. Po prvih 300 m dol in gor se mu pridružim. Do 10h premagava vse čakalne vrste in birokrate in lahko izplujeva.
Ogromni novi pomol za trajekte bi bil bolj primeren za kruzerje in velike jahte, ker je dobro izhodišče za kopenske izlete po Peloponezu. Nisva opazila nobenega trajekta, le dve jahti na privezih za trajekt in veliko praznega, neurejenega prostora. Za privez sva plačala 4,85 eur. Vode in elektrike ni, so le kante za smeti.
Yithion je doživel že boljše čase. Veliko hiš propada. Tržnice nisva našla. Če se bova še kdaj znašla tu, bo to le na sidrišču pred mestom.
Čeprav je bilo v pristanišču vetrovno, na odprtem morju vetra ni dovolj. S pomočjo motorja plujeva proti južnemu rtu polotoka Mani. Po štirih dneh srečava več kot eno jadrnico na dan. Pokrajina je lepa, divja. Peljeva se mimo pogorišča velikega požara, katerega dim je v nedeljo zastiral dobršen del neba. Naselja so obvarovali ognja, zgorel pa je marsikateri nasad oljk, pomaranč.
Dve milji pred zalivom Porto Kayo nam priletijo v glavo katabatični vetrovi. Pospraviva glavno jadro, da je stres posadke manjši.
Sidranje uspe v tretjem poskusu. Ni kriv veter, ampak trdo peščeno dno.
Proti večeru odveslamo odkrivat okolico, ki jo že poznamo, a je tako lepa, da je vsakič vredna ogleda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar