Ob prvem svitu izplujemo proti Kitheri, sosedi Peloponeza. Napoved ni obetavna, 10 – 15 vozlov vetra s severa, a vsaj smer je ugodna…
15 vozlov nas osrečuje eno uro, vse ostalo je jadranje z motorjem. 77 milj modrine. Vidljivost max. 10 milj. Občasno naju s skoki zabavajo delfinčki.
Največji dogodek poti je, ko zapoje ribiška palica. Zagrizlo je nekaj težkega. Sprostiva genaker, obrneva v veter in pol ure vlečeva pošast s skupnimi močmi proti barki. Za vsak slučaj pripraviva kavelj in seveda vrv za rep. Zagledava krasno tuno in ona naju. Velika kot bokobran, le malo bol sloka. Privlečeva jo že čisto zraven barke, le še na površje bo treba. Se kar sama požene iz vode in sname s trnka. Bila je najlepša riba, kar sva jih kdaj videla od blizu. Očitno bo potrebno še nekaj vaje…
Zabava naju tudi naš Hanzi (avtopilot), ki se mu trikrat zapovrstjo nekaj zmeša v možganih in kar sam spremeni smer plovbe. Nisva si prišla na jasno, ali je bila kriva vročina ali Nato marsovčki. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi eni tovorni ladji, ki je plula vzporedno z nami in je po podatkih sistema AIS vsake toliko kaotično menjala smer plovbe. Če jo je zares, ne veva. Midva sva vsekakor jo, ne da bi to želela. Odkar smo izpluli iz območja za vojaške vaje, se to ne dogaja več. Vaj ob sobotah, nedeljah in praznikih ni.
Ob 8h zvečer vplujeva v zaliv vasice Avlemonas na JV delu Kithere in najdeva vez med ribiči. Čeprav v vodiču piše, da je zaliv ponavadi poln jadrnic, sva edina navtična turista.
Tudi sicer je vasica za sobotni večer 1. julija precej mirna. Turisti so predvsem Grki. Greva v prijetno taverno na večerjo in jeva v pečici pripravljeno, enostavno in dobro, grško – brez pomfrija…
Ni komentarjev:
Objavite komentar