Italija

25.5. Morinje – Komiža

Zjutraj že ob 7h en selfi za Emo za rojstni dan, nato sva se poslovila od Nemcev in odplula v marino Kremik po vodo in nafto. Nafta je Petrol, voda pa iz ene pipe malo bolj nazaj v zaliv.

Med pasjim sprehodom naju je z Oto v bližini vhoda v marino napadlo krdelo mačk. Posledice na Oti niso vidne, jaz pa sem pridobila eno lepo prasko na nogi.

Skoraj sva že pri Smokvici dvignila jadra, ko ugotoviva, da vse kapetanije delajo do 15h, še ni sezona…Do takrat pa ne bi prišla ne v Vis, niti v Komižo. Zato obrneva v Rogoznico, kjer pa tudi ne opraviva nič. Luški kapitan pove, da je poletni mejni prehod od 1.4. do 31.10. v marini Kremik, kamor na poziv pridejo: kapitan iz Rogoznice, policaj iz Primoštena in carinik iz Šibenika. Najbrž so v sekundi tam. Sicer je bil kapitan v Rogoznici poln koristnih nasvetov glede varnosti na morju in je med drugim tudi omenil, da mora mejni prehod sicer biti na voljo 24 ur, ne glede na to, da za to nekateri niso posebej plačani. Torej greva v Komižo na mejni prehod na glavnem pomolu.

Do Visa jadrava v idealnih pogojih, veter iz boka, 15 +-2 vozlov, polna jadra, dela Hanzi, mi trije pa vsak svoje konjičke. Ota spi, Bogdan bere, Petra sanja in vmes kaj koristnega naredi, od Smokvice do Barjakov. V Komiži je bil del pomola, namenjenega za mejni prehod, zaseden z gusarsko ladjo Orkan. Privezala sva se na njo. Sicer so bili vsi vezi na pomolu zasedeni s čarteraši, boje pa na pol.

Po večerji sledi sprehod in kavica z internetom. Telefonirava oblastem za odjavo iz HR. Najavijo se čez 15 minut. Panika. Zlijeva kavo in limonado vase, oddrviva na pomol in jih potem čakava še skoraj eno uro. Dobro, da je Ota že pred tem opravila svoje.

Policaj pripelje eno lepo policajko, ki odklene pisarno in išče zvezke za vpisovanje podatkov. Trikrat je vprašala, kje je Piran in kakšno zastavo imamo. S formularji se tudi ni prav znašla, a postopek je le izpeljala in dobila sva dovoljenje za “izlazak iz Hrvatske”, da ne bi v nasprotnem primeru plačala kazni 15.000 kun pri ponovnem vstopu v hrvaške vode. Prijazna država, ni kaj. Drugih uradnih oseb ni bilo na spregled, je pa gospodična podatke za kapitanijo napisala še na listek in si za vsak slučaj zapisala še našo telefonsko številko, če je kaj pozabila.

Ob 23h izplujeva iz Komiže prav, ko se prikaže luna.

26.5. Komiža – Palagruža – Isole di Tremiti

Po začetni nervozi in navajanju na temo, padeva v žveriment in začneva uživati. Piha zahodnik od nočnih 18 do 8 vozlov ob svitu, letiva od 7,5 do 2,5 vozla. Vmes malo krajšava in daljšava flok in lajava v luno, zvezde je rahlo zastirala meglica. Spomini se vrnejo 25 let nazaj v čase, ko sva prepeljevala čarter jadrnice po Sredozemlju. Spiva v izmenah, kar v kokpitu, in ob sončnem vzhodu je Palagruža že lepo vidna. Mrzlo je kljub zimski bojni opremi. Zadnje 3h motorirava.

Palagruži se približava v idealnih pogojih, valov in vetra skoraj ni. Veževa se na bojo za oskrbovalne ladje v zalivu Staro vloka, vrževa čolnič v vodo, ga zvlečeva na zolo in začneva osvajanje. Otok je veličasten. Dolomitske kamenine in apnenčaste usedline je obdelalo morje, vegetacija je v tem času še slikovita. Menda je najlepša marca, ko vse cveti, poleti je vse rumeno. Galebi  ravno učijo mladiče loviti. Pridejo pozno jeseni in se julija odselijo. Kapre so že godne za nabiranje, a si nisva drznila. Palagruža je postala zelo zaščiten nacionalni park. Povzpneva se do svetilnika,110 m nad morjem. Svetilničar naju prijazno sprejme, najbrž že nekaj dni ni imel obiska. Pove o galebih, pticah selivkah, svoji službi, ki jo opravlja na Palagruži že 42 let in gre drugo leto v penzijo. Srečamo tudi njegovega 2 leti starega rotija, ki je ušel skozi vrata, ko je šel svetilničar po vložene kapre za naju. Ves vesel je Ote, sama igra ga je.

Z vrha vidiva vse, od Visa, Korčule in Lastova do Gargana, kamor sva namenjena. Ni nama bilo za drveti naprej, a ker sva bila v prekršku, (če si odjavljen, ne smeš več stopiti na teritorij HR) in naju je čakala še dolga pot, sva se počasi le pobrala. Na prodnati plaži se nisva mogla upreti nabiranju kamnitih kroglic…

Po 8 urah motoriranja in izogibanja velikim ladjam pred Garganom in nacionalnemu parku, zelo zaščitenemu otoku Pianosa, sva vrgla sidro med otokoma Tremitov, S. Domino in S. Nicolo. Od 7h zvečer do 8h zjutraj se sicer lahko vežeš na pomol za taksiste in turistične ladje, vendar sva bila potrebna malo več spanja.

Padla sva v adrenalinski park turizma. Za red na vodi skrbi Guardia Costiera, za hrup na plažah pa šolarji na končnih izletih.

En otok sva obdelala na večernem sprehodu, drugega zjutraj. Domino je vikendaški otok. Rezidence so v borovem gozdu na planoti otoka, peščene plaže v skalnatih zalivih. Imajo zanimiv mandrač.

27.5. Tremiti – Rodi Garganico

Začuda je bil zjutraj popoln mir.

Na S. Nicoloju je mogočna trdnjava. Najprej je bila samostan, potem srednjeveška utrdba in kasneje zapori. Danes je spet delno samostan, vredno ogleda in nič označeno.

Po ogledu zaliva s čolničkom se odpraviva naprej na jug, z ovinki sva opravila, zaenkrat…

Kmalu začne pihati njihov maestral, ki vleče iz jugovzhoda. Komaj sva priorcala v Rodi Garganico. Tu je nova marina, iz leta 2009, kjer je 90 % praznega. Vse lepo urejeno, čisto, ceno izveva jutri. Prijazni marinajo Angelo naju je z gumenjakom pričakal pred vhodom in naju vodil do bočnega priveza, a l`inglese se reče, na ponton. Brez njega bi končala na sipinah, ker jim vhod zasipa mivka. Imajo nizozemsko ladjo za poglabljanje dna, a jo najbrž poženejo šele pred sezono, ki je zdaj še ni. Globina v marini je pa 3,5 m. V okolici ni romantićnih zalivov za sidranje.

Greva na sprehod v mesto Rodi, milijon stopnic više. Lepa vas (za Dalmacio mesto), italijansko našarjena. Z mesta je lep razgled na marino in kilometrske peščene plaže, predvsem proti celini polotoka Gargano.

Srečava Angela in dobiva nešple. Prav dobre so, nisva jih še jedla…

Tuširanje se je prileglo, spanje se bo še bolj, čeprav vsi trije vedno bolj obvladamo ritem potepanja.