Skiatos, mestna obala Skopelos, zaliv severno od Skopelosa Kyra Panagia, Planitis
Manjka Folegardos, Karavostasi
Milos, Adamas Kithera, Avlemonas
Črički že ob zori začnejo neverjeten koncert. Vseeno se dobro naspimo. Čili in spočiti odkorakamo na dnevni ogled vasi pri 38 stopinjah ob 9h zjutraj.
Kithera je rojstni otok Afrodite, boginje ljubezni. Nekateri umetniki ga poimenujejo rajski otok, čeprav je bolj podoben golim Kikladom kot Jonskim otokom. Afroditina zgodbo so verjetno razširili Feničani, ki so iz Azije na Kitero hodili nabirat morske polže za pridobivanje škrlatnega barvila za oblačila veljakov. Kapitan je pod barko naštel vsaj ducat polžev…
Po mesecu dni jadranja med otoki se naposled le usmeriva proti kopnem, Peloponezu. Med potjo veter je, vetra ni in zadnjih 10 milj spet je. Smeri vetra so precej drugačne od napovedanih.
Po kopanju na Elafonisosu prečkava plitev preliv med otokom in kopnim, kjer je globina vode od 190 do 300 cm. Ne nasedeva, se pa sočno skregava katera pot bi bila najbolj idealna…
Napoved za jutri je precej vetra iz SZ, zato želiva pridobiti na višini in pristaneva v poznani Plitri. Kraj, ki ni nič posebnega, razen da ima ogromen pomol. Ponovno naju ribiči vzamejo medse. Prijazen ribič nama poda močan muring in pomaga privezati na pomol. Komunikacija je precej podobna igri pantonima, ker v tej turistično za tujce “nezanimivi” vasi malokdo govori angleško.
Ob prvem svitu izplujemo proti Kitheri, sosedi Peloponeza. Napoved ni obetavna, 10 – 15 vozlov vetra s severa, a vsaj smer je ugodna…
15 vozlov nas osrečuje eno uro, vse ostalo je jadranje z motorjem. 77 milj modrine. Vidljivost max. 10 milj. Občasno naju s skoki zabavajo delfinčki.
Največji dogodek poti je, ko zapoje ribiška palica. Zagrizlo je nekaj težkega. Sprostiva genaker, obrneva v veter in pol ure vlečeva pošast s skupnimi močmi proti barki. Za vsak slučaj pripraviva kavelj in seveda vrv za rep. Zagledava krasno tuno in ona naju. Velika kot bokobran, le malo bol sloka. Privlečeva jo že čisto zraven barke, le še na površje bo treba. Se kar sama požene iz vode in sname s trnka. Bila je najlepša riba, kar sva jih kdaj videla od blizu. Očitno bo potrebno še nekaj vaje…
Zabava naju tudi naš Hanzi (avtopilot), ki se mu trikrat zapovrstjo nekaj zmeša v možganih in kar sam spremeni smer plovbe. Nisva si prišla na jasno, ali je bila kriva vročina ali Nato marsovčki. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi eni tovorni ladji, ki je plula vzporedno z nami in je po podatkih sistema AIS vsake toliko kaotično menjala smer plovbe. Če jo je zares, ne veva. Midva sva vsekakor jo, ne da bi to želela. Odkar smo izpluli iz območja za vojaške vaje, se to ne dogaja več. Vaj ob sobotah, nedeljah in praznikih ni.
Ob 8h zvečer vplujeva v zaliv vasice Avlemonas na JV delu Kithere in najdeva vez med ribiči. Čeprav v vodiču piše, da je zaliv ponavadi poln jadrnic, sva edina navtična turista.
Tudi sicer je vasica za sobotni večer 1. julija precej mirna. Turisti so predvsem Grki. Greva v prijetno taverno na večerjo in jeva v pečici pripravljeno, enostavno in dobro, grško – brez pomfrija…