Najbrž sva ponoči doživela poskus kraje naše Jamahice. Že zvečer sva opazila čudne tipe. Mareschiallo (luški kapitan) je svetoval naj ne zapuščava barke. Sredi noči je nekdo stopil na barko, po stopinjah sodeč k motorčku. Potencialni lopov je spregledal dejstvi, da v Italiji kakšno stvar priklenemo ter da so jadralci v hipu budni, ko zaslišijo en sam neobičajen zvok, in planejo iz barke. Ko sva pogledala ven so fantalini na obali zavpili le še “Tut a post” in v hipu izginili na motorinčkih – brez plena.
Jutranji ogled razkrije mesto, ki je videlo že boljše čase. Lepa stara in musolinijeva arhitektura propada, ljudje skromno živijo naprej. Zjutraj v barček na kapučino, nato na mestno plažo – saj je nedelja.
Proti Viesteju najprej preklinjava smer vetra, nato jadrava brez motorja (velika redkost letošnjega poletja) dobre tri ure, nato še malo s pomočjo motorja. Ko vsi vetrovi umrejo, se zasidrava v zalivu Sveti Srečko, tik za Glavo Gargana (Testo di Gargano), 3 milje južno od mesta Vieste.
Prijazen zaliv ima na koncu mivkasto plažo, ravno mivkasto dno, levo in desno od nas atraktivne skale. Malo se bomo zibali od mimoidočih bark, od vetra skoraj zagotovo ne. Voda ima 29° in tu in tam kakšno klobuk meduzo.
Jutri upamo na preskok na Lastovo in na vsaj nekaj ugodnega vetra.
Ni komentarjev:
Objavite komentar