Najlepši del današnjega dne je bil jutranji obisk tržnice v Brindisiju.
Premikanje po morju proti Monopiliju je bilo počasno oranje skozi valove s premalo vetra za resno jadranje. Prav nič udobno. “E dura” riniti na sever Jadrana v tem letnem času je povedal Italijan iz Benetk že na Trizoniji.
Zdržala sva do že znanega ribiško – počitniškega Savelletrija. Luški redar nama je dovolil sidrati sredi pristanišča, ker ni vedel kdaj točno se ribiški ladji vrneta iz Grčije.
Medtem so njuni mesti na pomolu izkoriščali za prevoz petičnežev z motorne jahte na kopno, na oglede apuljskih znamenitosti. Prevažali so jih s skromnim 33 čeveljskim gliserjem s 5 x po 400 konjskimi motorji. Na obali so imeli za vsak slučaj postrojena električna kolesa, če bi gostom postalo dolgčas.
Na sidru sva imela božanski mir v čisti bonaci.
Ni komentarjev:
Objavite komentar