Drač

Jutro je turobno. Dežuje. Že več kot dva meseca nisva doživela dežja, ki bi trajal več kot 10 minut.

Vzamemo dežnike in odkorakamo v mesto, ki je nastalo že davnega leta 627 pr.n. št. kot grška kolonija. Vedno je bilo pomembno trgovsko pristanišče, zato je imelo kar nekaj gospodarjev.
Po glavni nakupovalni ulici do amfiteatra, mimo mošeje, rimskega foruma in kopališča do tržnice. Tam že sanjamo o kadaifu in se vrnemo na obalno promenado v včeraj ugledano slaščičarno.

Drač je živahno mesto. Prebivalci so na ulicah, mladoporočenci na poporočnih obhodih. Mladi so oblečeni pisano, a ne prav okusno, v ponaredke znanih blagovnih znamk. Starejši so malo bolj skromni. Razlika med prazno Kalamato in Dračem je v tem, da je v Draču v nedeljo prav vse odprto, trgovine, tržnica, lokali.

In še eno razliko smo opazili. V Grčiji je Ota luštkan, malo nenavaden, plišast črn kuža, ki ga vsi božajo, v Draču je Ota črni panter na vrvici in vsi naredijo velik ovinek okoli nje, nekateri celo na smrt preplašeni odskočijo….

Popoldan se pripravljamo za pot naprej. Fantje vlijejo rezervo v tank in gredo s kantami po nafto na bližnjo črpalko, Kapitan je predvidel, da bi lahko dosegli Cavtat ob spodobni uri, če bi krenili na pot okoli polnoči. Zato Sonja skuha rižoto “na rezervo”, zunaj besni upajmo zadnja nevihta te fronte in nas zasipa z žitom ter embalažo s pomola.

Čim dež malce poneha odhitimo v najbližjo restavracijo, kjer sprejmejo tudi štirinožce. Med večerjo nevihte besnijo naprej, zato odhod premaknemo na jutro. To pomeni še eno “bivalno takso” v pristanišču. Agenta prosimo, da nam odjavnico iz Drača in odjavnico iz Albanije prinese v restavracijo. Izkazal se je. Prispel je v največjem nalivu in nato odpeljal 3/5 posadke do barke. Ota in kapitan sta počakala na razvedritev. Agent nas je prosil, da v vsakem primeru zapustimo pristanišče pred 7h zjutraj, ko se menja dežurstvo.