Kea, Khalidhoniki–Vourkari

Ko končno izplujeva iz zaliva s skrajšanimi jadri, je na odprtem morju skoraj brezvetrje z ogromnimi valovi od pokojnega severnika, okrašenimi z odbitimi valovi od otoka. V zalivu pa so bili malo prej sunki vetra do 20 vozlov, potem pa kaj razumi…

Ni nama do premetavanja brez vetra, zato spremeniva plan. Odločiva se prenočiti v zalivu Sv. Nikolaja, nekaj milj proti zahodu, na SZ delu Kee in počakati na obljubljeni veter. Postopek pristajanja je trajal vsaj 1 uro. Najprej sva med sidranjem na obalo zraven trajektne luke Korissia pod barko zagledala sosedovo sidro. Potem jaz nisem rikvercala točno v točko na obali, ki si jo je izbral kapitan in smo postopek ponavljali. Ko smo bili preverjeno dobro zasidrani in privezani, vaški mornar pove, da bo ponoči pihalo s severa 6-7 boforov, torej bočno. Plan B, gremo v severni del zaliva. Po ogledu situacije kapitan ugotovi, da so vsa pametna mesta za privezovanje krme na obalo v sever zasedena. Plan C, sidro na sever in rit na obalo privezišča Voukari. Sidro je prijelo (ukopalo se je pod korpo morto), nismo treščili s krmilom v dno in še kandelaber z vodo (in elektriko, ki je ne rabimo) je v bližini. Cena 13,37 € (cca 100 kun) na delu obale, ki je za Atenčane kot Kranjska gora za Ljubljančane… Scena okoli naju je temu primerna.