Vstaneva ob 3h, urediva barko in sebe ter Oto odpeljem na prisilni sprehod. Izplujemo ob 4h.
Od 88 milj do Othonoia jih dobrih 70 prejadrava s hitrostjo skoraj 6 vozlov. Pihal je SZ tja do 22 vozlov. Valovi so bili ravno še v mejah delovanja našega Hanzija (avtopilota).15 milj pred ciljem veter izdahne.
Nekje na 65 milji potovanja velika riba zagrabi vabo, ki sva jo vlekla za sabo. Niti reagirati nisva uspela. Palica se je neverjetno ukrivila, laks v par sekundah odvil do konca (200 m) in se odtrgal. Adijo vaba in laks, palica je preživela. Dobro, da bova prav kmalu v Levkasu, kjer je kapitan lani dobil ribiško palico za rojstni dan in jo bo lahko na novo opremil.
Kakšne vročine na poti ni. V senci jader je prav ledeno in proti koncu poti naju poškropi še dež. V Brindisiju so domačini letali okoli v bundah, upam, da na Othonoiu ne bo tako.
Pripluli smo ob 20h, oz. 21h po Grško, sidrali v plitvini za valolomom in se kmalu pobrali spat.
Jaooo...Othoni..."i tatice če; samo što nije..."
OdgovoriIzbriši