Kapitan vstane ob 3h in ob 4.30 zares izplujeva. Valovi od vzhodnika so bili kar mogočni, veter malo manj, čez 2 uri je presahnil. Jadrom je nato večino poti pomagal motor. Polno luno je hitro zamenjal sivi dan. Kasneje se je vendarle zjasnilo.
Razen nekaj tovornih ladij dopoldne nisva srečala živih, niti galebov, niti rib.
Palagruža leži točno v smeri za Vieste, približno na pol poti. Priganjala naju je vremenska napoved, zato to pot ne pristaneva. Ni pa mogoče ravnodušno pluti mimo, saj je v tem času najbolj barvita...
Osmugalj (slanutak?), zelenjava kupljena na šibenski tržnici vedno v tem času, poznana v beneški laguni, otoku Aigina nasproti Aten (poleti). Raste v/pri slankasti vodi. Pripravljena: blanširana, prelita z olivnim oljem, kot priloga bobu, čemur koli, ali kot samostojna, je odlična. Google mi več o izvoru ni povedal… morda ve kdo več?
12 milj pred Viestom se je vzhodnik ponovno dovolj okrepil, da do mesta jadrava s pomočjo genakerja in glavnega jadra. Celo pot pa mrtvo in živo morje ni bilo prav prijetno…
V Viestu se v pristanišču veževa na prvi levi pomol, ki ga vsi močno hvalijo, in je res prijazen. “Centro ormegi e sub” vodi gospa Caterina z možem, hčerko in romunskim mornarjem.
Ubogo Oto takoj peljem v pasji park, da si opomore. Taki prečenji imava k otini sreči planirani samo še dve…. vsa druga bodo krajša.
Ostala posadka je bila krepko potrebna počitka. Miren pristan je vreden zlata… obljubljeni jugo, ki je začel vleči ponoči naju ni več vznemirjal. Polnočni ognjemet s sosednjega valobrana v čast Marijinega praznika, sva prespala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar