Še nekaj utrinkov iz jutranjega Bufala.
Proti severu, proti Chalkisu (Khalkis, Halkida) je Evia vedno bolj poseljena in ima kar precej industrije.
Danes nama je Eol naklonjen. Kmalu zapiha veter iz juga. Razpneva genaker in se kot galeja voziva na sever. Tik pred plitvim kanalom proti Kalkisu prijadrava v področje kajtarjev. Šele pred avtocestnim mostom, ki povezuje Evio z Atenami, jadro pospraviva. Prvič je poletno toplo, že kar malo vroče.
V Kalkisu je Evia povezana s celino s starim drsnim mostom. Postopek prijave, plačila in prečkanja mostu se je v blogih bral kot roman, poln dogodivščin. V resnici ni dosti drugače. Poroča kapitan:
“…in tudi ni dosti drugače že od pradavnine. Kdor ima oblast, kontrolira plovbo in kasira. Včasih so za dogajanje poskrbeli z orožjem, danes so okoli tega naredili pravi show. Prehod je pomemben zato, ker je ključna točka kanala, ki je vedno omogočal relativno mirno plovbo od severnih grških otokov do Aten, kot del poti iz Črnega morja proti Jonskemu morju. To so vedeli stari Grki, kot tudi Perzijci, ki so jim prišli nagajat, Rimljani in kasneje Benečani, Turki in spet moderni Grki. Zaradi gospodarske in geografske pomembnosti so otok Evio Benečani priznavali celo kot samostojno kraljevino v okviru svoje republike. Imenovali so jo Negroponte, po mostu, ki je še danes črne barve. Mostov in trdnjav ob njem je bilo v zgodovini že veliko, prvi še pred n.š.. Današnji je star 55 let in domiselno zdrsne pod cesto, da odpre prehod barkam. Prehod je s 40m celo širši od Korintskega kanala. Zaradi bibavice in vetrov zna biti pod njim prava reka z vrtinci kot pod ljubljanskim Tromostovjem.
Pristaniškim oblastem je potrebno željo po prehodu mostu najaviti. Malce nerodnosti pri klicanju povzroča že ime kraja, ki je pisano na razne načine. Domačini ga razumejo samo kot Halkida. Nam to dela preglavice zaradi zamenjave s Halkidiko, pokrajino treh prstov malce severneje, pod Solunom. Na telefonske številko iz najnovejšega navtičnega vodiča se nihče ne oglasi (ker so jo, kot se kasneje na licu mesta izkaže, zamenjali). Po radiju dežurna port policistka sprašuje ali plujemo proti jugu ali severu in pove, da se smejo male barke vezati na rdeče pobarvano obalo tik pred mostom in naj z dokumenti pridemo na pristaniško upravo. Tako tudi storiva. Še predno dobro sestopiva na visoko nabrežje, nas že pozdravi varnostnik in pove, da smemo ostati samo 10 minut, ker prihaja “big ship”, ki bo zasedel celo obalo in se moramo zatorej umakniti na sidrišče. Ostanemo lahko samo toliko, da uredimo plačilo takse za prehod. Kakšna sreča, da urada ni treba več iskati po mestu, ampak so ga, z blagajno vred, prestavili v novi kontejner tik ob obali. Pohitiva, Petra na hiter pasji sprehod in jaz z vsemi papirji na pristaniški urad. Lep pisarniški kontejner ima odprto okno, zato hočem plačilo urediti kar tam, da ne bi zamudil podarjenih 10 min, a me uradnik prijazno povabi noter, ponudi stol in zahteva dokumente barke. V pisarnici domači obiskovalci veselo kadijo in zračijo klimatizirani prostor, jaz pa občudujem napis na vratih “Non Smoking Area”. Obiskovalci se kmalu poslovijo in prijazni uradnik se loti vnašanja podatkov v računalnik. Vpisni list za čoln je seveda samo v slovenščini in ni čudno, da mu razvozlavanje podatkov povzroča težave. Pomaga si z DEKP-o, grškim plovnim dokumentom. Po približno 20 minutah tiskalnik izpljune papir, ki ga preda kolegici blagajničarki. Ta spet prepiše nekaj podatkov v svoj računalnik in preko kreditne kartice zaračuna 36 €, s čimer smo pri blagajni opravili. Kdaj se bo most odprl tu ne vedo, ker je to v pristojnosti pristaniške policije. Uradnik si vzame še nekaj časa, saj drugih strank ni in mi prijazno natisne načrt mesta, vriše pot do policajev in pove, da bodo hoteli preveriti dokumente. Za to pot si izprosim še pol ure, saj mi tudi on razlaga, da bo prispel “big ship” in naj gremo potem na sidrišče. Dobil sem račun v grščini in tako smo si bili “quit” glede sporazumevanja. Zaenkrat znam razbrati samo znesek v €.
Vrnem se na barko, 10-minutnega varnostnika ni bilo na spregled, “big shipa” tudi ne in urno napišem “crew list”, spisek posadke, ki ga bodo policaji gotovo hoteli videti. Lani me je namreč port policaj v Gouviji na Krfu, ko sem hotel, da nam potrdi spremembo posadke podučil, da je vodenje crew liste dolžnost kapitana in da mora spisek v vsakem trenutku odgovarjati stanju posadke na barki. Slovenski in hrvaški policaji to vidijo nekoliko drugače, italijanskih to sploh ne zanima. Še preden sem vse dokumente zložil v mapo, sta že stala na pomolu dva port policaja in iskala kapitana. Za pregled dokumentov torej ni bilo treba v pisarno, ampak smo ga opravili kar na motornem pokrovu policajskega Quasquai-a. Ni ju zanimal spisek posadke, ampak veljavnost registracije barke (Vpisni list za čoln) in veljavnost zavarovanja barke. Zavarovalni certifikat Triglav napiše tudi v grščini, medtem, ko je bilo za slovenski vpisni list ponovno potrebnih nekaj razlag. Za DEKP-o sta menila, da jo bo potrebno v prvem naslednjem pristanišču zamenjati za novo. Letos je v veljavi novi obrazec, velikosti A4. Stari je povečani A3 in ga ni mogoče spraviti v nobeno mapo. Ime barke in podatke sta vpisala na “šmir papir” in s tem je bilo pregleda konec. Nato je sledila podrobna razlaga, da se moramo umakniti z obale, ker bo prispel “big ship”, ki ga nikakor ne smemo ovirati, ker ima omejene manevrirne sposobnosti in bo imel absolutno prednost pri prehodu čez ožino. Kdaj bodo odprli most še ne vedo. To storijo takrat, ko se vodni tok umiri, ko je plima ali oseka na maksimumu. V vsakem primeru moramo biti po 9h30 zvečer v pripravljenosti. Na 12 VHF kanalu nas bodo poklicali dvakrat, prvič da se pripravimo za prehod in drugič, ko nam zares dajo dovoljenje za prehod. Kdaj bo to se ne ve, vsekakor pa ne prej, preden prispe “big ship”. Ne bodo klicali tretjič.
Policaja sta odbrzela po opravkih, mi pa čimprej stran z obale, da ne bi koga ovirali. Sidrala sva izven plovne poti, kjer sta že čakali dve jadrnici. Sonce je bilo še nad obzorjem. Pripravila sva večerjo in vse potrebno za nočne premike ter oprezala proti vhodu v zaliv, kdaj bo prispel “big ship”.
Minilo je 21.30 in počasi se je stemnilo, velike ladje in policajskega poziva od nikjer. Pod mostom so gor in dol švigali domači čolni in lovili ribe. Policajem se po radiu oglasi pravoverni Anglež, ki je dotlej čakal v bližnji marini in pove, da je že v pripravljenosti za prečkanje prehoda. Dobi odgovor naj čaka, da ga bodo prvič poklicali in potem pluta naokoli po zalivu. Bolj se ura bliža polnoči, več je nervoznežev, ki plujejo proti in od mostu, “big shipa” pa od nikoder. Pri naju je le vprašanje ali se bova uspela dovolj hitro odsidrati, ko dobiva poziv, saj se je menda že zgodilo, da so zaspancem most zaprli pred nosom.
Minila je polnoč, ena zjutraj in zgodilo se ni nič. Okoli pol dveh se vendarle začene dogajati. Port policajka kliče po nekem spisku eno barko za drugo in obvešča vsako posebej naj bo pripravljena. Nato se most začne odpirati brez zapovedanih zvočnih in svetlobnih signalov in policajka zapove najprej prehod iz severa na jug, ponovno prekliče vse barke in jim dovoli prehod. Končno smo se lahko v gosji red zvrstili tudi popotniki z juga na sever. Kljub temu, da naj bi bil prehod takrat, ko voda miruje, (ali ko je ponoči najmanj cestnega prometa?) je v ožini zaradi nasprotnega toka potrebno dobro stisniti gas in se zoperstaviti vrtincem. Prehod je razsvetljen kot božično drevo in človek ima občutek, da luška uprava tudi od firbcev na obali pobira pristojbino za nočni ogled parade čolnov. In še to. Obema se dozdeva, da je plovil, ki gredo skozi prehod več, kot jih je imela policajka na spisku. Kaj pa “big ship”? Tudi naslednje jutro se še ni prikazal…
Ni komentarjev:
Objavite komentar