Killini, Peloponez

Zjutraj šef še eni ribici odstreli rep, nato izplujemo.

Kefalonija je mogočen, gorat otok, a ob njem vetra ni. Ko pokukamo v preliv med Kefalonijo in Zakintosom začne pihati točno iz smeri Katakolona, kamor smo namenjeni. Najprej jadramo ostro v orco, nato jadramo še bolj v orco s pomočjo motorja, a nič ne pomaga. Veter je vedno močnejši, valovi vedno večji, razdalja do cilja precej nespremenjena. Popustimo uzde in poiščemo vez v Killiniju na Peloponezu. Tu se pričenja južni del Jonskega morja. 

Killini je glavno pristanišče za trajekte, ki vozijo na Zakintos in Kefalonijo. Vozijo tako pogosto, da je vhod v luko podoben tetrisu. Jadrnicam je namenjen del pomola v ribiškem, notranjem delu pristanišča. Sprejme nas prijazna in postavna pristaniška redarka Antriana. V dobri angleščini nama razloži kje je kaj, da imamo “free water and electrisiti”, za privez pa odštejemo 10 eur.

Naši sosedi, eni levo, eni desno, so Bavarci, ki med seboj ne komunicirajo kaj dosti. Raje z nama… Par na desni potuje z jadrnico Sirius 32 DS. Družbo jima dela švicarska ovčarka Ema (min. 60 kg). Po grških vodah križarijo že 20 let.

Killini (beneško ime je Glarenza) je pusto in prašno mesto. Včasih je bila to pomembna in živahna točka na pomorski poti okoli Peloponeza. Nad mestom je mogočna, obnovljena, zanimiva trdnjava Torneze iz beneških časov. Do nje je uro hoda in iz nje je menda čudovit razgled. Izlet sva prihranila za naslednji obisk Killinija, ko ob 20h ne bo 30°C.

Ko se zvečer vrneva s sprehoda, naju pred barko čaka velika lubenica – od Antrianinega očeta, ki ima kmetijo in goji buče….