Jutranji sprehod skozi prazni stari del mesta, ki je peš cona, in že smo na poti v ohlajeni notranjosti Suzukija Swifta. Prva postaja je postanek za kavo v botaničnem vrtu blizu Fournes-a. Privatni vrt je vzorno urejen. Sprehod po njem taja 2 uri, a ker Ote vanj ne spustijo in imamo pred seboj še veliko poti, nadaljujemo z vzponom v hribe.
Mimo vasice Lakka, kjer domačini možujejo kar na cesti, plezamo naprej čez prelaz proti Omalos-u. Malo naprej je vhod v Samaria gorge, najbolj znano sotesko, po kateri se tropi turistov 10 ur spuščajo do Libijskega morja in od tam jih z ladjo odpeljejo v bližnjo vas, ker poti po obali ni.
Tokrat imamo izvrsten avto, vendar brez peripetij vseeno ne gre. Kapitan se zagleda v instrumentno tablo in ugotovi, da bomo v kratkem ostali brez bencina. OOps… teta Here na telefonu ve vse (grški planinci pa potrdijo) in najde črpalko 22 km naprej v planirani smeri.
Divje hribe preletavajo divje ujede (yerakas po grško, verjetno brkati ser z razponom kril 2,5 m). Vetrnice na slemenu jih prav nič ne motijo…
Vegetacija je bujna, vmes so na določeni nadmorski višini tudi cvetoči kostanji.
Pri bencinski črpalki je dolga vrsta, a nas reši nesreča drugega. Vsi rešujejo pickup, ki je pri obračanju zapeljal malo čez rob cestišča, črpalkarica pa bi raje prodajala gorivo. Zato smo takoj na vrsti.
Starejša avtohtona arhitektura praktično ne obstaja. Ni bila protipotresno grajena…
Na obalo Libijskega morja se po vijugasti cesti spustimo najprej v Sougio, potem nazaj gor in ponovno dol v Palaiochoro in nazaj gor na cesto nad zahodno obalo Krete. Cest ob obali na tem delu Krete ni, ker se hribi strmo spuščajo v morje. Kjer se končajo soteske potokov so lepe plaže.
Širina ceste je spremenljiv pojem. Skozi vasi je široka komaj za en avto, drugje celo za dva.
Za cilj smo si postavili ogled starega antičnega pristanišča v Falasarni, na severo-zahodu otoka. Ko mrtvi od ovinkastih cest izkopanine končno najdemo, si jih lahko ogledujemo le izza zaklenjene ograje. Arheološko najdišče je odprto le v četrtek in petek do 15h – prav po grško… Vendar naš raziskovalec ne obupa. Spleza v ogrado za koze in se prebije do razvalin, ki so bile včasih pod morjem, danes pa so 6 m nad gladino morja. Ovna k sreči ni bilo doma…
Cesta nazaj v Chanijo se od trajektnega pristanišča Kissamosa naprej spremeni v skoraj avtocesto.
Popotovali smo 11 ur in naredili 260 km. Natočili smo preveč bencina (ali pa S.S. premalo porabi), tako, da je bil rent a car mojster pri vračanju avta vidno zadovoljen. Šofer je avto ocenil kot zelo živahen, okreten in športno udoben.
Malce smo utrujeni. Danes ponoči nas naš privatni “cafe del mar” ne bo motil…
Ni komentarjev:
Objavite komentar