Poleg Finakounde je velik kemp in mesto je polno nemških turistov. V nedeljo zjutraj se nemški kolesarji z nahrbtniki v tropih zbirajo pred pekarno. Glavna ulica ostaja prazna, kot da razsaja kuga…
Klub temu, da je napovedan severo-zahodnik 6 bf, se kapitan odloči za nadaljevanje poti. Skrajšava glavno jadro na drugo krajšavo, pospraviva podkrovje in gremo.
Pošteno je pihalo, kot je bilo napovedano. Valovi so bili temu primerni. Hanzi (avtopilot) ni zmogel. Od otoka Venetiko smo imeli veter skoraj v krmo. Za soliden pogon je zadostovalo je skrajšano glavno jadro. Prvo polovico sem med valovi glisirala jaz, drugo Bogdan, k sreči. Zadnjih 10 milj pred Capo Grossom, rtom na jugo-zahodnem delu Manija, so se sešteli valovi vetra in odbiti valovi od mogočnih skalnih pečin. Lara je včasih izginila v doline, da se je ven videlo samo še pol jambora. Ubogo Oto je tako premetavalo, da sem jo morala držati z nogami in sebe z rokami. Ko smo končno obrnili za rt Yerolimena v istoimensko vas, smo bili vsi pošteno naveličani jadralske telovadbe. 37 milj smo prejadrali v 6 urah… (od sidra do sidra - za naših 10 m je to kar hitro).
Sidrišče pred vasjo je majhno, morda za tri barke. Dno je pretežno kamnito, a se najdejo zaplate peska, kjer sidro dobro prime. Ob močnem severo-zahodniku v zaliv okoli rta zavija valovanje, z nasprotne smeri pa se spušča od visokih hribov odbiti veter. Vendar ga je manj kot v Porto Kagio, ki je bil rezervni cilj. Bilo ga je toliko, kot je pihalo zunaj, samo v drugi smeri. Ni ojačan, kot se to dogaja na vzhodni strani polotoka.
Vasica je lepa, kot tudi cel polotok Mani. Kamnite hiške, stolpi in čudovita, divja pokrajina.
Ponoči je še vedno vleklo 30 vozlov in šef je do dveh zjutraj dremal in čuval sidro pod vedrim nebom, oziroma pod osvetljenimi pečinami Cappo Grossa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar