Še zadnji pogled na Anafi Skalo in odhitimo proti Santoriniju, kamor moraš prispeti dovolj zgodaj, da dobiš prostor v edini marini na otoku.
Marino stalno poglabljajo, ker jo zasipa pesek iz sosednje plaže, a to ne pomaga kaj dosti. Trenutna globina vode na vhodu v osrednji del je 170 cm. Ribičev, ki so tam stalno vezani, to ne moti, katamaranov, ki izvajajo dnevne oglede kraterja tudi ne, za ostale obiskovalce poskrbi šef marine Kostas. Kaos je neverjeten. Velik bager, ki poglablja vhod vse skupaj še popestri. Veže se v šesteroveze. Če vmes malo zariješ v pesek, se nihče ne sekira in nikogar ne skrbi, kako se boš izvlekel ven.
Ko sva končno privezana kot tretja v peterovezu, se odpraviva na lov za avto. Dobiva “zadnji” Smart. Oto dava v prtljažnik in odbrziva. Klima je delala, a avtomobilček je po 10 km crknil in tudi kapitan ga ni več oživil. Avtomatski menjalnik je izpregel. “Zadnji” avto so nama po 1,5h zamenjali za nov Smart, s prazno gumo. Urediva tudi to in se podava na lov za znamenitostmi otoka skupaj s čredami drugih avtomobilčkov, squadov, motorjev z vozniki iz vseh koncev sveta (prevladujejo poševnooki).
Pogled z najvišjega vrha, Sv. Ilije, odkrije dimenzije nekdanje katastrofe, ko je v dimu in ognju izginilo skoraj 100 kvadratnih kilometrov otoka in je posledični cunami in vulkanski pepel uničil minojsko civilizacijo.
Utrujena od celodnevnega dirjanja končava ob sončnem zahodu v vaški taverni na južnem koncu otoka, po nasvetu mornarja iz marine. Odlično jeva za običajno ceno. Na robu vulkana so cene najmanj x 2.
Ni komentarjev:
Objavite komentar