Sprehod in premik v glavno mesto otoka, Tinos.
Za razliko od ostale Grčije, ki je pravoslavna, je na otoku Tinosu polovica prebivalstva rimskokatoliške vere, kar je posledica poltisočletne beneške vladavine. Mesto Tinos je romarski kraj, grški pravoslavni Lourd. Marijina cerkev (Panagyia Evangelistria) nad mestom hrani čudodelno ikono. Romarski praznik imajo 25. maja in 15. avgusta. V mesto se takrat zgrne na tisoče bolnikov in njihovih spremljevalcev, ki se priporočajo za ozdravitev. Najbolj goreči verniki pot iz pristanišča do cerkve prehodijo po kolenih.
V peljaru piše, da naj bi imel Tinos najboljšo vodo v Kikladih in da so pipe na obali. Zato želiva dopolniti zalogo. Prijazen luški redar, ki skrbi za privez bark, telefonira vodarju, ki odklene jašek in izvleče debelo cev kot na bencinski črpalki. Takoj po prvih litrih pa pojasni, da voda ni za pitje!!?? “In kje se dobi pitna voda?” vprašamo. “V supermarketu jo imajo”, pove. Za svojo storitev waterman napiše račun za 0,20€.
Po ogledu znamenitosti v največji vročini, nadaljujeva proti Delosu. Danes vetra skoraj ni. Pred otokom ujameva kilsko tuno – najbrž zato, ker sva v Tinosu obiskala mesarja.
Delos danes občudujeva le z barke. Spomini izpred 25. let so preveč lepi, da bi se prepustila koloni obiskovalcev. Takrat je bil november in smo se po ostankih antičnega Delosa sprehajali sami.
Komaj najdeva ustrezno mesto za sidranje v južnem zalivu otoka Rinie. Spominja na Lavezze, tudi gneča je podobna, je pa lepo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar