Rinia, južni zaliv – Paros, Paroikia

Zjutraj še skok v vodo in na plažo, potem pa po bonaci v Paroikio na Parosu, kjer smo dogovorjeni z Urekeke.

Kapitana je udarila nostalgija. Takole pravi: “Na pomorski karti, ki jo imava s seboj je ob tem zalivu vpisan datum 10. november 1993. Na transferju dveh jadrnic iz Turčije v Pulo smo si pozno popoldan ogledali Delos in potem vpluli v isti, takrat osamljeni, južni zaliv Rinie. Sidrali smo, Miranovo jadrnico privezali na našo, z namenom kratkega predaha pred nadaljevanjem plovbe proti Atenam. Skuhali smo kočirjo, malo zadremali in ob 22h izpluli. Miran se je odvezal od nas in izplul iz zaliva. Z vitlom smo začeli dvigati sidro in tik predno je bilo na krovu, je zmanjkalo elektrike. V trenutku smo bili v popolni temi, sami, brez instrumentov, navigacijskih luči, nevidni za druge, za ponovno sidranje že predaleč. Luči na Parosu so kazale izhod iz ozkega zaliva. Miran je že izginil za rt, po radiu ga nismo mogli poklicati, telefonsko gostovanje je bilo še v povojih. Za adrenalinski dodatek je mimo plul še velik trajekt. Svetili smo z baterijskimi svetilkami v jadra, da bi bili vidni. Mrzlično smo iskali vzrok mrka in ga končno našli. V ozadju stikalne omarice so bili mokri, korodirani kontakti. Drezanje kontaktov je oživilo električno napajanje, vrnilo življenje barki in znižalo stres posadke…”  

Tjaša in Iztok sta naju že čakala. Odgnala sta vse morebitne sosede, da sva se lahko vezala poleg Urekeke. Potem smo klepetali na barkah, v vodi, po ulicah starega mesta, v taverni na obali. Čas je hitro tekel, naenkrat je bilo jutri…