Linaria naju je prijetno presenetila. Urejenost pristanišča je neverjetna. Največ zaslug za to ima najbrž pristaniški redar Sakis, ki je celo poletje ves dan v pogonu. Pozimi borda v severni Grčiji, zato je letos zamudil možnost sankanja v Linariji, ko so imeli tudi tu težave z metrom snega. Za najino barko je cena 13 eur, kar vključuje: vodo, elektriko, tuš, WC, internet, uporabo računalnika in printerja v klubski sobici. Imajo 2 pralna stroja za 10 kg perila (eno pranje 6 eur) in sušilec (1 eur). Vezi so z muringi ali bočno, v neposredni okolici je vse od Mythosa do marketa. Tudi otok sam je eden lepših, kar sva jih dosedaj videla in za razliko od ostalih Severnih Sporadov ni oblegan s čarteristi.
Odplula sva pozno, v brezveterje, a že za prvim rtom se je motoriranje spremenilo v idealno jadranje, bočni veter in še vozel toka v pomoč. Hitro sva prejadrala 30 milj do Petriesa, male ribiške vasice na Eviji, ki ima eno redkih dobro zaščitenih pristanišč na zunanji, vzhodni, strani otoka. To vedo tudi ribiči. Trikrat sva se morala prevezati, da so se velike ribiške barke razporedile po pomolih. Pristaniškega redarja še niso vzeli. Pravo nasprotje Linarije. Zanimivo je, da so v Grčiji zelo pogosto ribiške posadke sestavljene iz Arabcev, Pakistancev ali Zamorcev in redkih starejših domačinov. Nasprotno je na primer v italijanskih ribiških posadkah veliko domačih mladincev. Turisti so tu le Grki, angleško govori malokdo.
Zvečer doživiva pravo sobotno domačo sceno v taverni na obali, kjer mize stoje poševno na mivkasti plaži. Hrana je bila odlična – grška, za Grke, ne za turiste…in cena tudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar