Pristan Sv. Mikavža je izhodiščna točka za ogled modrih jam in največje znamenitosti, nasedle ladje na peščeni plaži. Ta slika se pojavi v vsakem grškem turističnem prospektu, torej je to treba videti. Modrih jam raznih oblik je kar nekaj, skoraj za vsakim vogalom severnega dela otoka. Prav čudno, da Hrvati svojo sploh lahko tržijo.
Turistične ladjice iz Sv. Miklavža vozijo večinoma ženske. Nasploh se zdijo Grkinje zelo samozavestne, vozijo skuterje, taksije, avtobuse in če govorijo angleško, znajo angleščino bolje kot možakarji.
Dvourna pot z jadrnico do plaže Navagio ali Wreck Baya je prav stresna zaradi divjanja množice plovil raznih velikosti, ki jim jadrnice niso mar. Ko zagledaš obalo, doživiš še drugi stres masovnega turizma. Če nebi bilo ladje, bi se morali ubogi prebivalci najbrž malo več ukvarjati s kmetijstvom. Na sredini otoka so menda obširna in zelo rodovitna polja.
Nazaj grede na poti v glavno mesto mesto Zakynthos je pihal enak zahodnik, kot dan prej, le smer ni bila ugodna in še v senci otoka smo bili. S pomočjo motorja sva vplula v mesto še zadnji hip, da sva dobila zelo zaščiten vez. Napoved za jutri je najslabša do sedaj. Fronta naj bi se spustila čez celo Sredozemlje. Tudi naši sosedje, ki so bili že sosedje v Nikolaosu, se strinjajo, da bo potrebno za nadaljevanje poti kakšen dan počakati. Naš drugi sosed je velik rdeč “bokobran” v obliki turistične ladje, ki vozi na tisto čudežno plažo z nasedlo barko. Na njej prebiva prebežnik iz Kameruna, čistilec ladje. Za potne in ostale stroške za pobeg v Evropo je dal 6.000 €, vse svoje premoženje. Pa še potapljali so se na poti iz Turčije. Rekel je, da bi se takoj vrnil domov, če bi le imel denar, kajti Evropa ni tisto, o čemer so mu govorili…
Ni komentarjev:
Objavite komentar