Zjutraj še enkrat na drugo stran mesta in nazaj, da ne bi česa zamudili…srečali smo 4 slovenske penzioniste, bivše misice Miše Novak pa ne.
Privez zapustiva ob 10h v upanju, da bo kmalu veter, pa ga noče biti. Med Zakynthosom in Peloponezom so ostanki valov od včeraj in premalo vetra – zmagovita kombinacija. Ota nikakor ne najde svojega mesta v kokpitu. Vsake nekaj minut jo izstreli drugam.
Primajemo se v Katakolon, ki je izhodiščno mesto za Olimpijo. Peloponez je tu začuda nizek. Pristanišče ni mega, sta pa notri dva mega plavajoča hotela, Costa Mediteranea in MSC Orchestra. Marina je razsuta (pontoni so zloženi na obali), a je dovolj prostora za privezovanje neposredno na obalo. Ob pristanišču je ob železniški postaji tudi muzej starogrških tehničnih izumov. Med njimi je tudi nekaj urnih mehanizmov. Sodobni čas pa tukaj merijo po prihodu križark. Temu so prilagojeni vozni redi in odpiralni časi vsega. Muzej ima, na primer, vsak dan drugačnega.
Vlak, ki pelje do Olimpije sva za danes zamudila, saj križarki že trobita za odhod. Odločiva se za kopanje, pohajanje in večerjo doma. Pripraviva tuno, ki sva jo zjutraj kupila v Zakynthosu. Jutri bo na vrsti zgodovina…
Ni komentarjev:
Objavite komentar