Kyparissia–zaliv Voidhokoilia

Zjutraj se pomol hitro sprazni, midva pa se podava v center mesta iskat zelenjavo in kruh. Kyparissia je veliko, dokaj moderno mesto in vsa okolica je lepo obdelana, še visoko v hribe, ki se dvigajo nad 1000m. Izgleda, da je največ oljk in pomaranč. Do sem vozi ozkotirna železnica iz Katakolona, vsaj vozila je.

Vetra ni, tudi napoved pravi, da ga bo le 5 v. Zajela nas je vročina. Na pomolu iz pipe teče vrela voda in para. Najbrž je najina barka doživela svoje prvo pranje z vročo vodo. Na Zakynthosu smo pred dvema dnevoma dolili vodo čudnega okusa, še čaj ni bil dober. Zato se odločiva sprazniti rezervoar in istočasno oprati najbolj priljubljene kose garderobe. Kmalu priplujeta dva Holandca na Bavariji, ki imata vnukinjo Laro in se lotita enakih opravil, če je že vode v izobilju…

Izplujeva pozno v upanju na veter, a je slaboten. Motorirava in iščeva kaj lepega za prenočevanje, nekaj kar ni mestni pomol. Najprej vtakneva krmo v Marathoupolis, a je vaški mandrač tako majhen, da tudi za Laro ni prostora. Potem zakroživa po lepem mini zalivčku Vromoneri. Ima skalnato dno in ni šans, da bi sidro dobro držalo. Končno, ko se že nameniva v Pylos, zagledava en katamaran v zalivu Voidhokoilia in zavijeva tja.

Najdeva romantičen zaliv z mivkasto plažo in peščenim dnom, delno skrit za skalami otoka Sfahtiria. Na otoku stoji utrdba Palaiokastro. V antičnih časih so iz tega mesta branili zaliv Navarinou, ogromno naravno pristanišče. Na temeljih nekdanjega akropolisa so danes vidni frankovski in benečanski ostanki. Kasneje je bila utrdba opuščena in so ob sedanjem Pylosu, na južnem vhodu v zaliv, zgradili novo utrdbo Neokastro.

Bogdanu radovednost ne da miru. Z Oto splezata do Nestorjeve jame, ki leži pod utrdbo in jo omenja tudi Odisejada. Domov prideta polna peska. Spimo bolj slabo, ker nas valovi odprtega morja zibajo bočno, kar je bilo pričakovati, a je lepota okolice prevladala.