Za danes je napovedano 39 stopinj, zato se že zgodaj odpraviva v nedeljsko prazno mesto. Ni čudno, ob 10h je že 34°C…
Od pristanišča pelje pot proti staremu centru mesta najprej skozi park, kjer je železniški muzej, nato po peš coni do nove tržnice. Tam sva zavila v staro jedro, ki je bilo obnovljeno delno tudi z evropskimi sredstvi. Našla sva staro baziliko in star bazar, ki je danes arheološki muzej. Po novem delu sva se sprehodila še v pristanišče, kjer se je promet močno zmanjšal, ko so zgradili most na Peloponez. Mesto je čisto, urejeno. Škoda, da je nedelja in je vse zaprto, ali pa tudi ne, ker ni prometa.
Ko sva se ob 12h vrnila v marino sva doživela vdor vročega zraka iz Sahare v polnem sijaju. Kot da bi stal pred sušilnikom za lase. Ozračje je rjavkasto in barka polna finega prahu. Mokre mikice so suhe v 10 minutah… V barki je 36,5 stopinj, v marini še malo več. Tudi sredi morja ne najdemo ohladitve. Piha samo okoli rta Kitries, prej in potem samo za vzorec.
Proti večeru zapeljemo v zaliv Limeni, na pol poti do srednjega prsta Peloponeza, in najdemo vez na edinem primernem pomolu, zraven prijaznih ribičev, ki jih Bogdan takoj osvoji s kelo šnopsa. Po obisku taverne se je vendarle že toliko ohladilo, da bo spanje prijetno.
V zalivu Limeni je kar nekaj kupčkov turističnih naselij v neomaniolskem slogu. Kopirana stara arhitektura da zalivu prijeten, enoten izgled, za razliko od sračjih gnezd v Dalmaciji. Več jutri…
Z Mojco natančno spremljava tvoj zanimiv blog! Le tako naprej...dokler je še nafte kej!
OdgovoriIzbriši